LJUBLJANA – Potem ko se je španska medicinska sestra v Madridu okužila s smrtonosnim virusom, je svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sporočila, da bo v Evropi zagotovo še kdo zbolel. Evropska direktorica SZO Zsuzsanna Jakab pravi, da se je »skoraj nemogoče ogniti podobnim primerom zaradi številnih potovanj iz Evrope na prizadeta območja in nazaj«. Vse večji je strah, da se bo doslej najhujša epidemija ebole, ki že mesece divja v Gvineji, Sierri Leone in Liberiji, prelila čez meje Afrike, kjer je umrlo več kot 3400 ljudi. V nasprotju z afriškimi so evropske bolnišnice primerno opremljene in imajo možnosti osamitve okuženega pacienta in tudi tveganje za širitev ebole v Evropi je majhno, je dodala Jakabova in še, da zahodna Evropa spada med najbolje pripravljene na svetu v zvezi z zdravljenjem virusnih hemoragičnih mrzlic, tudi ebole.
Slovenija:
nizko tveganje
Pa je Evropa res pripravljena na to bolezen? Tudi Slovencem se lahko zgodi ebola, smo pripravljeni na potencialnega obolelega? Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je skupaj s strokovnjaki s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ter Inštitutom za imunologijo in mikrobiologijo medicinske fakultete v Ljubljani pripravil preliminarna navodila za obravnavo bolnika s sumom na ebola virusno bolezen (EVB), so nam sporočili z NIJZ: »V navodilih so poleg natančne definicije bolezni, kriterijev za postavitev suma bolezni in postopka ukrepanja navodila glede nadaljnje napotitve bolnikov v sumom na EVB. Navodila so prejeli zdravniki. Prevoz bolnikov s sumom na EVB poteka direktno na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, kjer bi zdravili morebitne obolele bolnike. Ker obstaja možnost, da bi potnik v Slovenijo prišel prek mednarodnega letališča Brnik in tudi pristanišča v Kopru, smo na NIJZ pripravili natančne Smernice za ukrepanje na letališčih, v katerih so opredeljena navodila glede ravnanja s potnikom, ki bi kazal znake okužbe z ebolo. Natančna navodila so prejeli slovenski nacionalni prevoznik, letališči v Ljubljani in Mariboru ter ustrezna zdravstvena služba na letališču, prav tako je NIJZ uskladil Navodila za ukrepanje v pristanišču v Kopru.«
Kljub okužbi z ebolo v Španiji ostaja ocena tveganja za Slovenijo še vedno nizka, so sporočili z NIJZ, kjer ves čas budno spremljajo situacijo v svetu in pri nas: »V primeru povečane stopnje tveganja bomo javnost, strokovno in splošno, pravočasno obvestili in predstavili potrebna opozorila in navodila.«
Pes mora umreti
Medtem na ducate zdravnikov in medicinskih sester protestira pred madridsko bolnišnico in zahteva informacije o tem, kako se je okužila Teresa Romero. Zahtevajo odstop ministrice za zdravje in poudarjajo, da zdravstveni delavci niso izobraženi za ravnanje s takimi boleznimi, pomanjkljiva je tudi infrastruktura. »Glede na to, da so metode prenosa in preventive dobro znane, se je očitno zgodila napaka,« sporočajo zdravniki. Podobno se je zgodilo onstran luže, v Dallasu (Teksas) je Thomas Eric Duncan, prvi, ki so mu v ZDA diagnosticirali ebolo, še vedno v kritičnem stanju; ne diha sam, priklopljen je na aparat za dializo. Čeprav je povedal, da je priletel iz Afrike, so ga domov poslali z antibiotiki, dva dneva pozneje pa so ga na zdravljenje pripeljali reševalci.
No, poleg medicinske sestre v madridski bolnišnici nadzorujejo še stanje drugih, tudi njenega moža, ki za zdaj ne kaže simptomov. Medicinska sestra, ki je v izolaciji, ni okužena, moški, ki je pripotoval iz Nigerije, ostaja v osamitvi. Madridska lokalna oblast je pridobila dovoljenje sodišča za evtanazijo psa medicinske sestre, mešanca z imenom Excalibur, čeprav ga sploh niso testirali. Pravijo, da nimajo dovolj znanstvenih podatkov, ki bi z gotovostjo trdili, da se bolezen na človeka ne more prenesti z okuženega psa.
Človek je kužen, ko ima simptome
Ebola je akutna virusna bolezen z visoko stopnjo smrtnosti; začne se s splošnimi znaki, kot so nenadna visoka vročina, slabost, bolečine v mišicah, glavobol, sledijo bruhanje, driska, izpuščaj, okvara ledvic in jeter, v nekaterih primerih notranje in zunanje krvavitve. Diagnoza se postavi z laboratorijsko preiskavo krvi. Virus se med ljudmi prenaša s stikom s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami in izločki bolnika ali okuženih živali, okužba se na človeka prenese s stikom z mrtvimi ali bolnimi divjimi živalmi (šimpanzi, gorile, opice ...). Med ljudmi se prenaša z neposrednim stikom (skozi poškodovano kožo ali sluznico) s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami bolnikov ali z neposrednim stikom s predmeti, ki so okuženi s temi izločki. Človek postane kužen šele, ko se pojavijo prvi bolezenski znaki in njegova kri in izločki vsebujejo virus. Dokler je brez simptomov, ni kužen, pravijo na NIJZ. Najbolj ogroženi so zdravstveni delavci, ki negujejo in zdravijo bolnike, ter družinski člani, ki bivajo z bolnikom. Inkubacijska doba traja od 2 do 21 dni, v povprečju od 8 do 10 dni; širjenje okužbe se prepreči z izolacijo bolnika, specifičnega zdravila ni, zdravimo simptome in vzdržujemo telesne funkcije, pravijo na NIJZ in še, da morajo pri zdravljenju in negi zdravstveni delavci uporabljati ustrezno varovalno opremo in strogo upoštevati ukrepe kontaktne izolacije, ki preprečujejo (ne)posredni prenos okužbe pri stiku z bolnikom.
Humanitarna katastrofa
Peter Piot, profesor na londonski šoli za tropsko medicino, je ebolo s kolegi odkril leta 1976 v laboratoriju v Antwerpnu. Vzorec krvi belgijske nune, ki je v Zairu, današnjem Kongu, trpela za skrivnostno boleznijo, jim je v modri termovki prinesel pilot družbe Sabana skupaj s pismom zdravnika, ki je prosil, naj kri testirajo za zlatenico. Testi so bili negativni, da bi ugotovili, za kaj gre, so virus izolirali in z njim okužili miši; ena je nekaj dni pozneje poginila. »Takrat smo spoznali, da je vsebina smrtonosna. Dobili smo še nekaj vzorcev nune, ki je medtem umrla, zato smo morali po ukazu SZO vse nujno poslati v London.« Tveganje je bilo toliko večje, saj niso vedeli, kako se virus prenaša. Bolezen je ime dobila po reki, najbližji mestu epidemije. Piot pravi, da je trenutno stanje humanitarna katastrofa, in upa, da bo strokovnjakom uspelo vzpostaviti nadzor nad epidemijo. Poudarja, da skrb za žrtve zahteva strogo disciplino, saj je lahko usodna že najmanjša napaka: »To je lekcija za vse, ne morete pretiravati, pretirano zaščititi,« je še dejal in dodal: »Bolezen tveganje za zdravstvene delavce, a v razvitih državah ne vidim tveganja za izbruh.«
