Prve ptujske maškare so bile kaznovane

PTUJ – »Mineva 140 let, odkar so na Ptuju meščani priredili prvo pustno karnevalsko korzo vožnjo po mestnih ulicah,« pripoveduje Marija Hernja Masten, zgodovinarka s Ptuja. »Zavidljiv jubilej, ki Ptuj uvršča med evropska mesta z dolgoletno tradicijo urbanega pustovanja.«

Kot pove, so se 1873. na pustni torek, 25. februarja, samoiniciativno zbrali ptujski meščani in v mestu priredili prvo pustno povorko. Meščani so se vozili po glavnih ulicah s štirimi vozovi, 20 je bilo konjenikov, številni pa so šli našemljeni kar peš.

»Naslednje leto, 1874., je bil pustni torek 17. februarja in skozi mesto se je že vila dolga povorka pustnih mask,« pravi Hernja Mastenova. »Bilo je že 14 voz, 16 konjenikov in okoli 60 meščanov z lepimi kostumi. Ker so bile v povorki tudi maškare duhovnikov, škofov in nun, je to pri Cerkvi sprožilo velik val negodovanja; duhovščina in škof iz Maribora so se pritožili pri političnem uradu. Vsi udeleženci so bili kaznovani in vsak je moral plačati 25 goldinarjev kazni. Visoka kazen za malo zabave v enem popoldnevu.«

Ptujski kronist je zapisal: » … in zato bo najbrž to tudi zadnja povorka in s tem za vedno končan poskus karnevala na Ptuju …« Vendar se Ptujčani niso dali kar tako. Pusta jim niso vzeli ne kazni, ne prepoved oblasti, ne policijsko preganjanje. V vseh sistemih so znali praznovati, se šemiti, predajati norčijam in veselju.

»Kulturna tradicija je vrednota, ki raste in nastaja stoletja,« meni Marija. »Naša pustna, pisno dokazana, sega do leta 1610. Protireformacijska komisija, ki je tega leta prišla na Ptuj, da bi naredila red med nepokornimi meščani, je ugotovila, da živimo pregrešno in da so v mestu v navadi pustne igre, ki so v prvem tednu v postu in naslednjo nedeljo. Prirejajo jih mesarski pomočniki. Mestni svet tega ni prepovedal. Stanje v mestu, kjer meščani živijo v pregrehi in se nihče ne drži posta, ne more biti boljše, saj sami člani mestnega sveta ne dajejo nobenega dobrega vzgleda.« Komisija je mestu ukazala ukiniti »te nesmiselne pustne igre vseh izučenih mesarskih pomočnikov in drugih meščanov«.

Odlok ni pomagal.

Pustni časopis

Izhodišče modernemu pustovanju in polet karnevalskim prireditvam na Ptuju je dalo okrepljeno meščanstvo 19. stoletja, razvoj mesta in nastanek društev. »Številna ptujska društva so kar tekmovala med seboj, katero bo imelo bolj izvirno in bolje obiskano pustno prireditev,« pravi Marija. »Popularni so bili maskenbali s posebno tematiko: Na kmetiji je lepo, O umetnosti pa ni ne duha in sluha, Mornarsko življenje itd. Na pepelnično sredo so v hotelih in gostilnah prirejali slanikove pojedine. Ptujski šaljivci so izdali celo nekaj številk pustnega časopisa, Ptujski ponedeljkov pustni list, organ za svobodo maškar in njihovih pravic v krčmah (1897), in v njem okrcali mestno oblast, razgalili slabosti dnevne politike in someščanov.«

Na vasi je pust potekal ob kolinah, kurentih, picekih, rusah in krajevno običajnih »fašenskih maškorih«, ki so hodili od hiše do hiše z dobrimi voščili. Tudi te je starojugoslovanska oblast želela ukiniti. Pa se je kurentom uspelo mimo mitnice, pod kupom slame na vozu, pretihotapiti v mesto in meščanom predati svoje pogansko sporočilo – kmalu bo tukaj pomlad!

Tudi po letu 1945 je pust na Ptuju živel dalje. Maskirani trgovci, uradniki, delavci so skriti pod masko na pustni torek obiskali visoke uradnike, delodajalce in jim povedali to, kar brez maske ni šlo. »Za meščana Ptuja je pust pomenil, da smo se na pustno soboto vsi dobili doma,« še pove zgodovinarka Marija. »Namreč vsi tisti, ki smo šli na zabavo. To je bil najlepši del maskiranja. Toliko smeha, zabave ob oblačenju čudnih kostumov, ki smo jih poprej pozno v večere skupaj šivali, vprašanj, ali nas bodo spoznali, kam vse bomo šli in kje se bomo na koncu usidrali. Po pustu so bile aktualne teme pogovorov, kako je pometač Jaka iskal svojo Treziko, kako je bila namaskirana ta in ta gospa, ali je tista in tista gospa res zapeljala lastnega moža, ker je ni spoznal. Taki in podobni trači so bili še dolgo predmet resnih in neresnih ptujskih debat.«