Obe sta mi ljubi, zaspani ples zjutraj po navadi zapleše prva, na sestanku dinamični ritem prevzame zadnja, pri otrocih imam najraje tiste vmes, polne nerazumljivih glasov, medmetov in čistih sporočil. V te sem zaljubljena že od prvega grgranja dojenčice Elle, ki mi je podarila čudovit privilegij – biti mama.
Besede imajo neverjetno moč, vendar se tega vse premalo zavedamo. Zanimivo je, da nas že zelo zgodaj naučijo osnovnih, tudi tistih vljudnostnih: hvala, prosim, oprosti. Že dvoletnik jih pozna, zlasti ko ima cilj, v tako ranem življenjskem obdobju sila nedolžen, ki se kaže v bombonu, igrači oziroma nečem, kar so si male očke zaželele. Z leti se jim pridružijo še preostali popotniki (superbia, avaritia, luxuria, ira, gula, invidia in acedia) sleherne izgubljene duše na zemlji in besede lahko postanejo orodje, če ne kar orožje.
Grešne popotnike sem namenoma pustila v latinskem jeziku, čeprav je ta mrtev, kakor je mrtev človek, ki prezira besede ali – še huje – ki kaznuje samega sebe s tem, ker ne zna, ne zmore ali noče komunicirati. Pustimo zdaj to, kdo veruje v koga ali kaj in kdo ne, toda v krščanstvu ima stara razvrstitev sedmih človeških lastnosti svoj smisel, saj s takim bremenom človek ni človek in vodi samega sebe v pogubo.
Ali se zavedamo, kolikokrat na dan manipuliramo s prisiljenimi vljudnostnimi frazami, v resnici pa stiskamo fige in tlačimo jezo v organe, ki začno bolehati in čez čas tudi resno zbolijo? Si sploh moremo predstavljati, kako lagodno življenje bi lahko imeli, če ne bi poznali skušnjavskih popotnikov, ki nam vsakodnevno kradejo energijo, čas in voljo do življenja? Vse ima svoj pravi smisel, tudi besede. A le tiste, oprane vsakodnevne manipulacije, poniževanj, zlonamernih misli in hotenj. Tiste prvotne, v katere se spontano zaljubiš in jih pogosto poznajo in zmorejo uporabljati zgolj otroci.
Kaj nam torej preostane? Ker smo vsi krvavi pod kožo in naučeni vzorcev svojih prednikov, je dobro, če se zavedamo, da so vsaj hvala, oprosti in prosim lahko iskrena trojica, poslana iz srca. Da je s figo v žepu težje doseči cilj, notranji mir in osebno srečo. Da osebe, ki jim z besedami povzročiš največ gorja, z njimi tudi najlažje pozdraviš. In da teh zdravilnih ne prodajajo v lekarnah, vsaj za zdaj še ne.
