Prva novica o sinu: jemal si je življenje

GORA PRI PEČAH – V Gori pri Pečah pozimi le redkokdaj posije sonce. V času potrošništva, skrhanih medosebnih odnosov ter težkih determinističnih usod je sončnih žarkov – še manj. In ko s svojim lažnim videzom zamikajo še precej slajši nepodeželski kraji, so straši pred še hujšo preizkušnjo: le kako vzgojiti otroka ter mu vcepiti tiste vzorce, ki ga bodo obvarovali na poti tisočerih čeri. Na kateri naj bi se ujel tudi njegov srednji sin. Ne bi bil edini. Njegov oče, 43-letni Marjan (priimek hranimo v uredništvu), s prstom kaže tudi na CSD. Ta mu ni prisluhnil, ta ga je, kot pravi, položil na železniški tir, iz njega pa napravil suroveža. Božični večer so pri tej družini preživeli brez svojega 17-letnika.

»Veste, tudi jaz sem rasel v rejništvu in zaradi rejničine zgodnje bolezni že kmalu poprijel za delo na kmetiji, toda resnično, manjkalo mi ni prav nič. Zaradi vsega tega sem si zadal, da moji otroci ne bodo nikdar v rejništvu in da jim bom omogočil najlepšo možno mladost!« Determinizem pa je opravil svoje: postal je oče samohranilec, prvega sina le za las izognil čerem, zaradi drugega – začel pripovedovati...

Kje imaš čevlje?!

Ta je šel lani vendarle v prvi letnik in se tako kot oče želel izučiti za avtomehanika. »Pa je bilo toliko izostankov in šusov, da sem ga že spomladi kar izpisal. Doma je pridno pomagal, delal, šraufal, od septembra dalje, sem mu rekel, ti ni treba prav nič, le šolo bo treba končati! Do oktobra je potem nekako še šlo, ko se mi je na lepem zazdel tako čuden, silno bled, ti, a si zadet, sem ga vprašal, spet so začele prihajati slabe ocene, pa dobro, dajmo, sem ga bodril!«

Prišli so vsi sveti. Dan, ko je treba po grobovih. »'Ati, a mi boš dal za čevlje?' me je že zjutraj vprašal. Kako, mi je bilo čudno, pa ravno danes? Da gresta s prijateljico v BTC in da potrebuje 50 evrov. 'Ali si jih že dobil?' sem ga že kmalu poklical, 'sem,' mi je dejal, kdaj pa prideš, 'kmalu,' je odvrnil, nazadnje sem ga klical ob sedmih zvečer, hej, že dvanajst ur hodiš, kje si, 'bomo kmalu,' mi je dejal. Zakinkal sem in ob pol polnoči zaslišal, da so se odprla vrata. Bil sem tiho, a si mislil svoje, saj sem že vmes ugotovil, da mi je sunil še dva dodatna petdesetaka.«

Naslednje jutro Marjan ni opazil prav nobenih novih čevljev. »Kje imaš čevlje? 'Saj sem ti rekel …' Nič mi nisi rekel, daj mi denar nazaj! Svoja vrata je odprl le napol in mi vrnil dva po dvajset. Vseeno sem hotel odpreti vrata njegove sobe, pa jih je zadržal, pa človek, kaj je s tabo?!

'Pusti me pri miru!'

Sobo pospravi! Že en teden so polikane cunje na istem mestu in tudi plastenke ti ležijo vsepovsod! Takrat je jezno odrinil eno izmed njih. Pospravi! Pa jo je zalučal proti meni. Pobral sem jo in ga malo po ram'ci z njo. Aja, pa še to ti povem, sem mu rekel, da ne boš slučajno mislil, da ne vem, kdo mi je sunil denar!«

Marjan je odšel v Moravče po nakupih. Ko se je vrnil, je zaman iskal sina. Partnerica mu je povedala, da ga ni, da je nekaj iskal, spakiral … in odšel. Klical ga je, a brez uspeha. Poslal mu je še sporočilce: »V ponedeljek grem v šolo, ker vem, da te tja ne bo.«

Sumil je drogo

Res ga ni bilo in tako je bilo tudi naslednje dni. Marjan je poklical na pristojni CSD. Oglasila se je svetovalka za družinske zadeve. »Dober dan, Marjan pri telefonu, oče od...! Rad bi povedal, da sina že nekaj dni ni v šolo. 'Poslušajte, vi ste sina pretepali zadnja štiri leta, vi ste v postopku!' me je presenetila. Čakajte malo, sem ji rekel, pa me je prekinila, češ da bom že vse izvedel! Ker je vrgla telefon dol, sem sedel v avto, šel do CSD, potrkal na njena vrata, 'pa saj sem vam povedala, vi ste v postopku, vse boste izvedeli'. Ali lahko izvem vsaj, kaj je s sinom? Ona pa, kje da sem bil do zdaj, da sem pač v postopku, da sem ga pretepal, 'nikogar nisem pretepal,' sem se branil, a ni hotela niti slišati, da bom že vse izvedel in da se s tem primerom ukvarja druga socialna delavka. Seveda sem šel tudi do nje, obrazložila mi je, da je sin povedal, da sem ga štiri leta redno pretepal, in da bodo o tem obvestili policijo. Bil sem šokiran. Povedal sem ji, da je fanta treba pregledati, da se mi je zdel zadet, da mi je vzel denar, sumim, da je posredi droga, 'ja, veste kaj,' mi je dejala, 'pa saj imamo še čas, on je zdaj v kriznem centru v Ljubljani'.«

Že naslednji dan se je z njo dokončno sprl: »Mene ni policija nič obvestila, vi ste jo! Prosim vas, ne igrajte se birokracije in prisluhnite tudi očetu, za božjo voljo, saj sem samohranilec, sedemnajst let sem ga preživljal, bom pa že vedel, da nekaj ni v redu! 'To bomo že mi odločili!' me je spet prekinila.« Bil je besen: »Verjemite, da bom uporabil prav vsa pravna in legitimna sredstva, da vse tiste, ki niste za to delo, odstranim! No, potem pa je poslala na policijo dopis, da sem ji grozil in da sem rekel, da bom uporabil vsa sredstva, da jo odstranim, lepo vas prosim, tega res nisem rekel!« Potem je začel dobivati modre kuverte, »ki pa jih, priznam, nisem dvigoval«.

Valilnica brezdomcev

Osmega decembra lani je izvedel, da so njegovega sina preselili iz kriznega centra v vzgojni zavod, v Slivnico pri Mariboru. »Ni se javljal.« Vse do 30. decembra ni vedel, kaj je z njim, takrat pa v šoku izvedel, da je poskušal storiti samomor in da so ga komaj rešili. »Povedali so mi, da so ga dobili pri kajenju, pa ne cigaret, in mu tudi zato niso dovolili, da bi šel silvestrovat v Maribor. Začel je groziti, da si bo vzel življenje, izkazalo pa se je, da ga je zanesljive smrti rešil šele uslužbenec Milan, za kar se mu resnično zahvaljujem.« Njegov sin, kot smo izvedeli, je potem končal na psihiatriji.

Marjan se je poglobil vase in ugotovil, da je šele s tem, ko je zaprl sinu pipico, kot se je izrazil, na lastni koži občutil, kako odvisnost z vsemi kremplji poseže v družino. Poglobil se je še v alarmantno stanje, ki roji po deželi, prepolni težkih drog. »Še zdaj sem šokiran, koliko je tega, še bolj pa, ker je droga – dostopna celo v ustanovah, kjer je niti pod razno ne bi smelo biti.« Še kako ga peče, ker so ga dali raje na tnalo, kot pa da bi mu prisluhnili. »To, kar počne CSD, je prava valilnica bodočih brezdomcev! Prizadeval si bom, da se to stanje spremeni, da v bodoče ne bodo delali s starši kot z banditi, pa saj ni bilo niti enega s CSD k nam!« je še jezno siknil. »Ti ljudje preprosto niso rojeni za ta šiht, saj z mladoletniki ravnajo kot z gradbenimi dovoljenji!«