Prva na Mount Everest, prva z najstniki v Nepal

KRANJ – Enajst gorenjskih dijakov je v daljnem Nepalu okusilo nepozabno doživetje. To ni bilo čarobno samo zato, ker jih je v nepalske gore vodila profesorica biologije Marija Štremfelj, prva (in hkrati edina) Slovenka, ki je stala na najvišji gori sveta, temveč tudi zato, ker so se v osmih dneh, kolikor so jih minuli mesec preživeli v Nepalu, ogromno naučili. »Ko danes vidim, česa vsega so se dijaki naučili na potovanju, je jasno, da je poplačan ves trud, ki smo ga skupaj s spremljevalci vložili v projekt vsi trije mentorji programa Mepi,« pove Marija Štremfelj o tem, kako so košček Nepala predstavili enajsterici dijakov, ki gulijo klopi v kranjski in jeseniški gimnaziji ter v Tehniškem šolskem centru Kranj. Poleg nepogrešljivega trekinga, ki je to jesen v Nepal privabil več skupin Slovencev, so si najstniki na obrobju Katmanduja ogledali sirotišnico, in ob omembi tega obiska še danes marsikoga, ki je videl vso tisto bedo in revščino, stisne pri srcu.

Polno drugačnosti

»Odkar sem bila leta 1990 v okviru odprave na Everest prvič v Nepalu, se je tam mnogo spremenilo. A za tiste, ki gredo tja prvič, je Nepal še danes eksotična dežela. Kljub spremembam, ki so se tam zgodile v dobrih 20 letih, so razlike med našim in nepalskim vsakdanjikom še vedno velike,« začne pripovedovati Marija Štremfelj, profesorica biologije na kranjski gimnaziji.

Tem besedam pritrdi dijak Gašper Gašpirc: »Pravzaprav je bilo vse drugače kot pri nas, od zraka do okolja, hrane in prometa. Ta je izredno kaotičen, na cesti pa se zdi, da se brez reda pomikajo vsi – od avtomobilov do pešcev, avtobusov in mopedov. Vsakih pet sekund nekdo trobi, policisti pa, tako da stojijo sredi križišč na podstavkih, usmerjajo brezupen promet.«

Ne samo prometni kaos, še marsikaj drugega je dijakom ostalo v spominu. Gimnazijka Anka Kavčič pravi, da se bo do konca dni spominjala pogleda na prečudovita Gosainkundska jezera, njeni kolegici Jeri Oražem pa so se v misli vgravirali obrazi, ki so jih srečevali na poti: »Neverjetno je bilo, da so bili ljudje zadovoljni in nasmejani, čeprav, v primerjavi z nami, niso imeli ničesar. Imajo le tisto malo zemlje, ki jo obdelujejo. Vidiš ljudi, ki hodijo okoli bosi. Spoznaš otroke, ki so veseli vsake malenkosti. Opaziš neskončna riževa polja in domačine, kako z voli in ralom obdelujejo svoj košček zemlje.« Tudi gimnazijec Andraž Orehar pravi, da se je po prihodu iz Nepala njegov pogled na svet povsem spremenil: »Zamisliš se nad tem, kako živijo oni in kako mi, hkrati pa začneš razmišljati o tem, kaj je pravzaprav tisto, kar je v življenju pomembno.«

Leto priprav

Eno leto so se gimnazijci, ki so v Nepalu opravili zlato odpravo Mepi, pripravljali na podvig. Med drugim so se tik pred počitnicami vzpeli na Gran Paradiso (4061 nadmorskih metrov), dva tedna pred odhodom v Nepal pa so na gori Romariswandkopf (3511 nadmorskih metrov) opravili aklimatizacijo. »Poleg tega smo v prostem času dosti hodili v hribe in se ukvarjali s tekom,« povedo najstniki in dodajo, da so večino denarja za pot privarčevali sami, saj so skrbno razporejali štipendijo ali delali med počitnicami in zasluženi denar namenili potovanju, del sredstev pa sta primaknila kranjska občina in tukajšnji zavod za šolstvo.

Poleg profesorice biologije Marije Štremfelj, ki si je pot v nepalske gore zamislila in niti za trenutek pomislila, da bi jim kaj utegnilo prekrižati načrte, sta mlade na poti, ki jih ni vodila le v Nepal, temveč tudi do spoznavanja in krepitve lastne osebnosti, spremljala še profesorica kemije Petra Flajnik in profesor matematike Matjaž Pertot, oba zaposlena na Gimnaziji Kranj. Ravno profesorju Pertotu so se otroci, ki so jih srečali v sirotišnici na obrobju Katmanduja, zapisali globoko v spomin: »V sirotišnici ni ogrevanja, v kuhinji sta le dve mizi, okoli katerih ni stolov, tam je bil še električni kuhalnik in nekaj loncev. V spalnici brez postelj, veliki le nekaj kvadratnih metrov, je spalo petnajst fantov. Ker se bojijo, da bi jim dekleta, ki so bila tudi tukaj lepih potez, odpeljali, ponoči otroke zaklenejo v sirotišnico.«

»Spremenil se je naš pogled na življenje«

»Potovanje v Nepal za mlade ni bil le preizkus njihovih fizičnih sposobnosti. Bolj kot to je bilo pomembno naše srečanje s kulturo, ki nam je popolnoma tuja. Hkrati pa je v razmerah, v kakršnih živimo danes, pomembno, da mladi spoznajo, kaj je sreča, in da so srečni lahko tudi ljudje, ki imajo bistveno manj materialnih dobrin, kot smo jih vajeni imeti mi,« je neprecenljivo izkušnjo strnila izkušena Marija Štremfelj, dijak Gašper pa je za konec še dodal: »Ko smo videli, kako živijo tam, se je spremenil naš pogled na življenje, kakršno imamo tu.«