Prva lutkovna predstava kar v njegovi dnevni sobi

NOVA GORICA  – Goriška že po tradiciji vsako leto nameni določenemu področju ustvarjanja. Letos so se odločili, da bodo vso pozornost usmerili k delovanju očeta slovenskega lutkarstva Milana Klemenčiča. Tako bodo do konca leta pripravili več kot 40 različnih dogodkov. V ospredju je sodelovanje med Lutkovnim gledališčem Ljubljana (LGL) in Mini teatrom Ljubljana, saj načrtujejo rekonstrukcijo partizanske lutkovne predstave iz leta 1944. Vrh umetnikovega ustvarjanja je bila predstava Doktor Faust, ki so jo uprizorili leta 1938, oživili pa jo bodo člani SNG Nova Gorica in LGL.

Mornar, uradnik in lutkar

Milan Klemenčič je bil rojen 7. marca 1875 v Solkanu. Rodil se je očetu Štefanu in materi Ani Verdikon, a je že v zgodnji mladosti osirotel. Slikarstvo je študiral v Benetkah in Münchnu. Kot prostovoljec je služil enoletni vojaški rok pri mornarici, nato pa je nekaj časa potoval po Egiptu in Bližnjem vzhodu. Ko se je vrnil, je bil zaposlen kot sodniški uradnik, služboval je v Bovcu in Gorici.

Leta 1899 se je poročil s Solkanko Pepco Lorencuti in kmalu sta se jima rodila sinova Milovan in Savo. Oče Milan je leta 1903 dobil službo vodje zemljiške knjige v Ajdovščini in se z družino nastanil v sosednjih Šturjah. Tu se je v mirnem, prijetnem vzdušju lahko posvečal tudi svojim slikarskim platnom, primorski krajini in portretistiki.

Matjaž Loboda, avtor monografije o Milanu Klemenčiču, je med drugim zapisal, da je na svojih študijskih poteh pogosto zahajal v lutkovna in druga gledališča. Iskrica iz mladosti je postala plamenček, ki ga je obisk münchenskih lutk leta 1910 razplamtel v odločitev, da se tudi sam posveti tej mali umetnosti. Zbral je literaturo, ki jo je spremljal že vrsto let, prevedel lutkovna besedila, zasnoval in izdelal oder, lutke in sceno ter s pomočjo žene Pepce pripravil uprizoritev igre Antonia Reccardinija Mrtvec v rdečem plašču.

Rojstvo gledališča

Tako se je 22. decembra 1910 na Klemenčičevem domu v Šturjah dvignil zastor Malega marionetnega gledališča. To je pomenilo rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča. Dvorana je bila domača dnevna soba, prizorišče pa odrček z odprtino 40 krat 23 cm, na katerem so v soju majhnih petrolejk poplesavale deset centimetrov velike lutke. V Šturjah takrat namreč še ni bilo elektrike; trepetajoča svetloba je ustvarjala čarobno vzdušje, ki ga je dopolnjevala glasba s starega gramofona.

Uspeh prve uprizoritve je Klemenčiča opogumil, da se je lotil novih predstav. Do sredine leta 1913 je uprizoril še pet premier. Slikarske krajine so postale čarobne pravljične pokrajine, ujete v skrivnostno svetlobo in vzdušje, ki je očaralo gledalce. Pri predstavah sta mu pozneje pomagala sinova, pa tudi mladi bodoči slikar Veno Pilon, ki mu je bil Klemenčič tedaj nekakšen slikarski mentor.

Med slikarstvom in lutkarstvom

Klemenčič je leta 1913 začel poučevati risanje in projekcijsko geometrijo na Obrtno-nadaljevalni šoli v Ajdovščini, ob izbruhu vojne leta 1914 je bil vpoklican. Po vojni se je naselil najprej v Domžalah, nato v Ljubljani, kjer se je popolnoma predal lutkarstvu in od leta 1920 do 1924 vodil Slovensko lutkovno gledališče.

Nato se je razočaran posvetil slikarstvu, a se je leta 1936 še enkrat vrnil k lutkarstvu, ko je v lastnem stanovanju v Ljubljani prirejal predstave z novimi, miniaturnimi lutkami. Klemenčič je stalno nihal med slikarstvom in lutkarstvom. Upoštevanja vredna je tudi njegova fotografska dejavnost: z velikim občutkom za dokumentarnost je posnel številne fotografije, pomembne zlasti za preteklost Goriške okrog leta 1900 in po njem.

Matjaž Loboda pravi, da se je spet posvetil predvsem lutkam, vendar so se tudi tu začele kazati vse večje finančne, organizacijske in prostorske težave. Obljubljena podpora je ostala v glavnem pri besedah in delo je bolj ali manj slonelo na njegovih ramenih. Predstave so bile v glavnem razprodane, kritika polna hvale, razmere za delo pa vse slabše. Tudi štiričlanska igralska zasedba, ki jo je Klemenčič vzgojil ob študiju predstav, je bila vedno bolj nezadovoljna, saj ni dobila obljubljenih honorarjev. Jeseni 1921 je umrla žena Pepca in delo je za eno leto zastalo.

Zaradi nakopičenih težav je na svoj četrti rojstni dan Slovensko marionetno gledališče po petnajstih premierah in sto petih predstavah zaprlo vrata. Razočarani mojster se je umaknil med slikarska platna.

Spet na začetku

K svoji veliki ljubezni, lutkam, se je Milan Klemenčič na prigovarjanje hčerke Mojce spet vrnil šele čez dobrih deset let. Njegov atelje je bil spet lutkovna delavnica in njegova dnevna soba lutkovna dvorana. In spet je bil na začetku. Tretjič. Ampak zdaj ni bil več odvisen od birokratov. Sredstev je imel, kolikor mu je pač dopuščal njegov žep. Imel pa je bogate izkušnje, veliko volje, družino in prijatelje, ki so mu pomagali – za božji lon.

Zastor gledališča Miniaturne lutke se je prvič dvignil pred povabljenimi gosti 26. aprila 1936. Vse je spominjalo na šturske čase, le oder je bil popolnejši, lutke in scena natančneje izdelani, odrska postavitev do potankosti domišljena. To je bilo obdobje umetnikove zrele ustvarjalnosti, ki je vrhunec dosegla 24. februarja 1938 s predstavo Doktor Faust. Lutkovna ustvarjalnost in likovna umetnost sta se v njej zlili v dovršeno scensko podobo.

»Moje glavno slikarsko delo je bilo marionetno gledališče in moje slikarske razstave so bile marionetne predstave,« je o svojem delu povedal Milan Klemenčič. »Če tega poklicani niso hoteli vedeti in so to prezrli, potem se ne da tu nič napraviti.«

Slovenski slikar, kostumograf, scenograf, fotograf in oče slovenskega lutkarstva Milan Klemenčič je umrl 5. februarja 1957 v Ljubljani.