STIČNA – Ob jubilejni deseti obletnici ustanovitve je stiški muzej svoji stalni razstavi Zgodovina krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi dopolnil razstavo o sestri Hermini (Justini) Pacek, prvi fotografinji med sestrami usmiljenkami. Njeno delo je raziskal in zbral Dejan Vončina. Sestro Hermino je odkril med pripravo knjige o fotografih brežiške družine Bavec, kjer si je kot dekle pridobivala fotografsko znanje. »Kot redovnica Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega«, poznanimi na kratko kot usmiljenke, je dejala direktorica muzeja Nataša Polajnar Frelih, »je svoje življenje posvetila Bogu in ljudem, pomoči potrebnim, del svojih talentov pa je namenila tudi fotografski umetnosti.«
Sočutna s trpečimi
Justina se je rodila 27. februarja 1931 v Malem Mraševem pri Kostanjevici na Krki. Njeno družino so Nemci pred 74 leti, 15. junija 1942, izgnali v delovno taborišče Lautenthal na severu Nemčije. Takrat se je končalo tudi njeno šolanje.
Avgusta 1945 so se Packovi – brez umrle matere – vrnili na požgano in izropano domačijo.
»Dobri sosedje so nam dali nekaj semena, da smo posejali njive,« se je spominjala.
Odraščala je trdo, samorastniško.
Prva na svetu Kolikor nam je uspelo preveriti podatke, je, tudi po zaslugi spleta okoliščin, da se je fotografiranja izučila še pred vstopom v red, sestra Hermina (Justina) Pacek med sestrami usmiljenkami sploh prva fotografinja – na svetu! |
Ko je leta 1954 v Leskovcu pri Krškem tri mesece gospodinjila pri akademskem kiparju in medaljerju Vladimirju Štovičku, jo je ta seznanil z nekaterimi osnovami likovne umetnosti.
Sonja Bavec Dominko jo je leta 1956 povabila v svoj fotografski atelje pri brežiški železniški postaji za retušerko. Zelo natančno delo je potekalo pod dolgotrajno močno svetlobo. Z retuširanjem je odpravljala gube na obrazih portretirancev, »da so bile osebe na fotografiji lepe in mlajše«.
Ko je šla nekoč lastnica po opravkih v Zagreb, je Justina ostala sama v ateljeju. Mojster z bližnjega gradbišča jo je prišel prosit, da bi posnela zidarje med delom. O tej svoji prvi samostojni fotografski izkušnji je pozneje povedala: »Sonce je neusmiljeno žgalo. Od vročine in strahu sem bila vsa potna. Mladi zidarji so mi že od daleč nasmejani mahali v pozdrav. Z vso silo sem v sebi potiskala strah, da ne bi opazili mojega neznanja pri fotografiranju. Malo sem si oddahnila, ko sem jih brez težav razporejala in fotografirala pri delu. Uspešno sem poslikala ves film (35 posnetkov).«
Ta uspešno posneti film je Justini iz temnice odprl pot v terensko fotografiranje mnogih družinskih in družabnih dogodkov, kar jo je navduševalo: »Začela sem biti srečna v fotografskem poklicu.«
Med fotografiranji pa ni imela oči le za bleščeče, ampak tudi za temnejše odtenke tedanjega življenja: »Spoznala sem (...) moralno in materialno revščino ljudi, še posebej po vojni. Mlade, ki so zapustili študij in delo ter brezciljno tavali po ulicah in se ukvarjali s kriminalom. Moralna erozija, pomanjkanje in revščina so me spodbudili, da sem začela razmišljati, da bi postala sestra usmiljenka.«
Prepoved fotografiranja
Ob fotografiranju neke birme je Justinino pozornost pritegnila ženska srednjih let, ki je izžarevala nekaj drugačnega, posebnega. Pogovorila se je z njo in izvedela, da gre za sestro usmiljenko iz Beograda in da sprejemajo tudi novinke. Zaupala ji je (politično nevarno) skrivnost, da v Beogradu dela veliko sester usmiljenk. Da bi razumeli, zakaj skrivnost, je treba vedeti, da je bilo to v času, ko je slovenska oblast izgnala vse usmiljenke. Zdravi pameti težko doumljivo pa je, da so te iste sestre usmiljenke v isti Titovi Jugoslaviji odprtih rok sprejeli v pravoslavnem delu države, kjer so v svojih predpisanih katoliških redovniških oblačilih lahko normalno nadaljevale delo v državnih bolnišnicah in sorodnih ustanovah.
Zaigrala je sebe Sestra Hermina je imela več umetniških darov. Izborno se je znala izražati s pisano in govorjeno besedo. Še posebej radi so ji prisluhnili otroški pacienti. Pri Vladimirju Štovičku prejeto slikarsko znanje pa je izpovedovala na oljnih platnih s predvsem nabožno vsebino. Otrokom v bolnišnici je za neko silvestrovanje iz kartona izrezala in pobarvala dedka Mraza v naravni velikosti. Tudi šegava samoironija ji ni bila tuja, saj je sama napisala in na oder postavila veseloigrico Fotograf. Osrednji lik kajpak fotografa je zaigrala – kar sama! Po predstavi so ji huronsko ploskali, pri čemer je bilo najbolj zabavno to, da skoraj nihče med gledalci ni niti najmanj slutil, da je Hermina igrala – sebe. |
V Sloveniji je tedaj vladala tolikšna proticerkvena histerija, da Justina leta 1957, ko se je pri šestindvajsetih odločila, da pojde k usmiljenkam, tega ni zaupala niti domačim. Izgovorila se je, da gre v Beograd na fotografsko izpopolnjevanje. Saj tudi ni mogla vedeti, ali bo sploh sprejeta v noviciat. Pa je bila in po opravljenem je prejela redovniško ime sestra Hermina.
Šele po prihodu v redovno hišo je lahko dokončala osemletko, potem pa še srednjo medicinsko šolo v Zemunu. Delala je sprva na nevrokirurgiji, po treh letih pa vse do upokojitve leta 1987 v beograjski otroški kliniki, ki jo je, mimogrede bodi povedano, leta 1940 ustanovil slovenski zdravnik dr. Matija Ambrožič (1899–1966).
Žal je bilo s Hermininim sprejemom strogih redovniških pravil zanjo konec vsakršnega fotografiranja – čeprav ji je predstojnica pustila staro leico. A bolj iz prijaznosti kot spomin na njeno prejšnje življenje, in ne za uporabo.
Začela z osebnimi izkaznicami
Potem pa je papež Janez XXIII. sklical in oktobra 1962 odprl Drugi vatikanski koncil o posodobitvi Cerkve. Nenavadno kmalu, osmi mesec po začetku koncila, je Janez XXIII. umrl. Koncil so končali decembra 1965 že pod novim papežem Pavlom VI.
Stroge redovne prepovedi so popustile že leta 1962, tako da je Hermina smela fotografirati sestre – najprej za osebne izkaznice –, kmalu pa še dogodke, predvsem slovesnejše.
Herminin izgovor, da odhaja v Beograd na fotografsko izpopolnjevanje, se je na ta prav poseben način – zahvaljujoč Drugemu vatikanskemu koncilu – naposled vendarle uresničil...
Kmalu je v samostanu dobila celo fotografsko delavnico s temnico. Fotografirala je za svoje in sestrsko veselje, ob rednem bolnišničnem delu.
S fotoaparatom je prihajala tudi na počitnice domov v Malo Mraševo, kjer je snemala predvsem odraščajočo vaško mladino.
Po upokojitvi se je Hermina vrnila v Slovenijo, njen beograjski fotoatelje pa so sestre zaprle in opremo prodale. Upokojenske postaje so Hermino vodile čez Frankolovo, Čatež ob Savi, Podbočje in Cerklje ob Krki do Mengša, kjer je po letu 2008, ko je zbolela, bivala v negovalnem Domu sv. Katarine.
Postavitelj razstave Dejan Vončina se je na odprtju pohvalno izrazil o sodelovanju s Hermininim pranečakom Dejanom Packom, seveda pa še posebej s samo Hermino. Nekoč mu je dejala, da ji »menda podaljšuje življenje samo ta srčna želja, da bi dočakala razstavo«.
Žal se ji želja ni uresničila, sestra Hermina je zaspala v Gospodu letos januarja.
