Pršut, petje, balinanje

Zemonska vaga je ena najstarejših gostiln na Ilirskobistriškem. Vodenje neprekinjeno prehaja od očeta na sina že od leta 1907! Zaselku, delu velike vasi Dolnji Zemon, je dala celo ime. Gremo na Vago, rečejo gosti, ki prihajajo od vsepovsod, domačini pa raje ostajajo pri starem hišnem poimenovanju in gredo na osminko k Šimanjovim.

Oštarijo Primc, pozneje Krčmo Primc, danes pa gostilno Zemonska vaga vodi Andrej Primc, ki je gostinsko obrt prevzel od očeta Jožeta Primca 8. februarja 1992. Prav zanimivo in skorajda nenavadno je, da se je v hiši ohranil isti priimek skozi vse rodove. Doma, v gostilni, so torej ostajali sinovi, a Andrej ne skriva, da bi se brez iznajdljive in podjetne ženske, njegove prababice Pepce, ki je gostilno ob tedaj prometni cesarski cesti proti reškemu pristanišču zgradila skorajda brez denarja, gostilniška tradicija Šimanjovih težko začela: »V tistih časih so kmetje na Reko vozili seno, les in kmetijske pridelke. Brez Pepce ne bi bilo gostilne in njena iznajdljivost in marljivost še danes presenečata.«

Ko sta Pepca in njen mož Anton 1907. odprla gostilno, tod razen prašne, a prometne ceste ni bilo ničesar. »Pepca je tekoče govorila nemško in tako se je odpravila na Dunaj, kjer je kupila 4,5-tonsko tehtnico za tehtanje tovornih voz, da bi imeli več prometa. Na Dunaju je prodajalcu rekla: 'Jaz bom to vago kupila, plačala pa ne bom takoj.' Takrat namreč ni imela denarja za nakup. Brez enega papirja jo je pripeljala na Dolnji Zemon in jo z leti odplačala. Od takrat se ta del vasi imenuje Zemonska vaga,« pripoveduje Andrej o začetkih Šimanjove gostilne.

»Moža je dvakrat poslala v Ameriko, da bi zaslužil za vago in gostilno, ter mu tja pisala tudi kratko, a zgovorno pismo: 'Dragi Anton, če mi ne prineseš toliko denarja, ne vračaj se. Tvoja Pepina!' On je vedel, koliko mora prinesti domov, da poplačata dolgove, samo spomnila ga je, da ne pozabi,« Andrej hudomušno obnavlja spomine svoje stare mame.

Po Pepini in Antonu sta gostilno prevzela sin Pepe in njegova žena Zora, a sta zaradi zmanjšanja povpraševanja po tehtanju vago 1954. prodala in nadaljevala pot z gostinstvom. Za njima je gostilničarstvo pri Primčevih prevzel sin Jože z ženo Magdo, za njima pa Andrej z ženo Beti. Če so vsi Primčevi rasli in zrasli z gostilno, se niti za peto generacijo ni bati. Andrejev sin Martin je namreč končal gostinsko šolo in že dela v domači kuhinji, mlajši sin Miha pa občasno tudi priskoči na pomoč.

Kugle ne odpadejo nikoli

Gostilna Zemonska vaga je še edina v vasi, nekoč jih je bilo veliko: Katinina, Jakopova, Demova, Novakova, Škrličina in Frjončkova. Zato pa je pri Šimanjovih toliko živahneje, razen ob sredah, ko imajo zaprto. Ob dobri družbi se ob pultu še marsikdaj zapoje, tako troglasno, kot znajo samo Primorci, niti harmonika ni redka. Ob sobotah pa je veselo in napeto: »O, to morate poudariti! Ob sobotah se pri nas balina, ne glede na vreme, četudi je sneg, dež, mraz ali huda burja. Zadnjih 10 let sobotno druženje vaščanov ob zbijanju kugel še ni odpadlo. Ob zadnjem večjem sneženju smo očistili balinišče, tako da igralcev iz zameta sploh ni bilo videti. Ampak balinalo se je,« poudari Andrej.

V jedilni sobi sprejmejo okrog 50 gostov, lepo je urejena tudi velika terasa, a obiskovalci najraje posedajo ob mizah v točilnici, kjer je narezek domačega pršuta nepogrešljiv. Poleg klasične ponudbe Andrej in žena Beti obiskovalcem rada ponudita krompir na zevnici, značilno jed, ki jo znajo Bistričani najbolje pripraviti.

»Zelo sem zadovoljen, da k nam prihajajo domačini, poleg njih pa je še precej popotnikov, posebno poleti, ko prehodni gosti hodijo na morje, največ je Italijanov in nemško govorečih ljudi. Ti lahko tudi prespijo v naših sobah, ki smo jih nedavno uredili.«

In če ti kot domačinu ali tujcu uspe ujeti trenutek, ko se na Vagi ob kozarčku vina zaigra in zapoje, tedaj se zaveš, kaj je to stara, tradicionalna gostilna.