Nič čudnega, da domača televizijska produkcija šepa, ko pa imamo najboljšo žajfnico vsak dan na poročilih. Tako pač je, pri nas so politiki najbolj popularne osebe, na drugem mestu je estrada, nato športniki, sledijo gospodarstveniki in šele daleč zadaj kulturniki in znanstveniki. Ta vzorec je zagotovo unikum, še posebno ob dejstvu, kako nizka je naša politična zavest, čeprav se z njo neprestano in obsedeno ukvarjamo, se opredeljujemo do dejanj politikov in se tudi skregamo, če naletimo na nekoga, ki gobezda resnice nasprotujoče opcije. Ne preseneča, da dovolimo propadati najboljšim športnim klubom – košarkarski, hokejski in nogometni derbiji se umikajo komolčkanju pozicij, opozicij, levic, desnic in drugim uprizoritvam, ki jih naši vodje zganjajo. Kdo pa potrebuje šport, ko lahko opazuje svetovne rekorde v ignoranci, polnjenju žepov, lezenju v rit in klečeplazenju.
Kot se za žajfnico spodobi, tudi v politiki vsi slej ko prej skočijo z vsakim v posteljo, na koncu pa ugotovijo, da so bili ves ta čas v sorodu. Vsake toliko se pojavi stric iz tujine, nekdo konča za zapahi, dokumenti so ponarejeni in zakoni fizike popustijo. Čeprav ves čas kokodakajo, le malo povedo, pa še takrat gre za eno in isto dialektično igro. Na primer, prvak ene stranke potisne prvaku druge stranke prst v rit. Nato z vzvišene pozicije zasmehuje kolega in ga diskreditira, ker mu je pač nekdo potisnil v rit prst. Mi to sprejmemo in priznamo, da je boljši in spretnejši. V resnici pa imata že ves ta čas prav oba prst v riti, tako tisti, ki ga potiska, kot tudi tisti, ki ga je sprejel. Zato tudi pravijo, da je politika umazana igra, kajne?
Seveda pa se tovrstni cirkusi lahko zganjajo le tako dolgo, dokler so kazalci gledanosti dovolj visoki. Če bi jim gledanost upadla, bi se zadeve kmalu umirile. Ne smemo pozabiti, da so politiki uradniki in ne superzvezdniki. Naša pozornost je njihova moč. Vse bo v redu šele takrat, ko bodo naši junaki ponovno športniki, znanstveniki in umetniki.
