Kadar enkrat na leto že pol stoletja spremimo sto gospodičen in gospa na vrh najvišje gore, se zavedamo, da s tem ne gradimo stopnic do neba, niti zase, kaj šele za druge. To, da je od neba do nebes še daleč, prekleto daleč, nam je že zdavnaj jasno. Kdor si z roba upa zreti v globino, se vzpenja po stopnicah do neba, trdijo gorski poeti. No, ja...
Marsikateri od nas je gledal v globino z roba, a ni nizal korakov po kakšnih stopnicah. Kvečjemu je stiskal rit od strahu, da se ne bi odkrhnil oprimek in bi tako zgrmel v sicer pesniško, a frdamano smrtonosno globino. Tista gorska poezija, veste, tisto je bolj tako-tako. Piše se jo po navadi dol spodaj, ko si že iz skale v dolini, vmes zagotovo ne! Vemo, da je danes zjutraj že marsikateri nahrbtnik naših pohodnic dodobra ali celo preveč poln. Stavim, da se je marsikatera lotevala kakšnih posebnih duhovnih vaj, meditacije ali molitve. Da bi ji le uspelo. Malček čudno se bomo gledali ob današnjem snidenju. Mi bomo ocenjevali njihovo stanje prestrašenosti. Vsevedni domači dedci so jim napletli veliko in še več o vzpenjanju v gore. Ženskam ne bo jasno, da je bil marsikateri od fantov iz spremstva na najvišji slovenski gori celo trikrat... Ta teden!
Naš pohod Sto žensk na Triglav je že vsa desetletja sožitje popolnih nasprotij. Na eni strani sto neveščih žensk, ki želijo čisto na vrh, nasproti pa dobra desetina teh, ki so na vrhu, ne le najvišjem pri nas, ampak tudi na katerem precej višjem na zemeljski obli, kadar se le zmislijo. Nato ob prvem koraku proti Triglavu nastane sožitje med njimi in nami. Robato neposredna govorica fantov z rdečim križem in planiko na prsih, vajenih vsega mogočega, največkrat pa nemogočega dogajanja v gorskem svetu, ponikne v objem radovednosti in simpatično pravega babjega čebljanja. Ob tem se gradi zaupanje. Nak, nobena vrv, nobena vponka ne pomaga, če ni zaupanja nevešče večine v manjšino, ki pozna varno pot do vrha in nazaj v dolino. Tako netipičen za slovenski vsakdanjik je naš pohod. Velika skupina z majhnim spremstvom gre na avanturo. Nemara je normalno, samo logično pa pravzaprav ni, kajne? Toda vsako leto, ko pogledam dol po koloni, ki gre zlagoma po poti navzgor, si zamrmram v brk: »Toliko poguma, toliko svobode s kančkom norosti, da je enostavno dobro!«
