Odkar obstajamo ljudje, naše zobe napada karies. V pradavnini je bilo to sčasoma lahko usodno, saj nismo mogli več žvečiti, z razvojem civilizacije pa se je človeštvo začelo ukvarjati tudi s svojimi zobmi. Najstarejši dokazi o zobozdravstvu izvirajo iz sedmega tisočletja pred našim štetjem iz doline reke Ind, najstarejšo plombo iz čebeljega voska, staro 6500 let, pa odkrili prav na naših tleh.
A ko vrtanje, brušenje in plombiranje ne pomagajo več, je treba zob nadomestiti z umetnim ali s protezo. In prav slednje, še posebno starinske, tako močno fascinirajo ljubljanskega zobotehnika Andreja Ambroža, da jih je začel zbirati. »Začelo se je z eno vitrino. Najprej je bila ena protezica, potem dve, zdaj pa jih imam že več kot 60,« je povedal. Ima eno najstarejših, najpopolnejših in najpreglednejših (zasebnih) zbirk dentalnih nadomestkov, zobnih protez in zobotehničnih pripomočkov v Evropi, narejenih iz slonovine, lesa, srebra, zlata, različnih kovin, porcelana, šelaka, keramike, vulkanita in akrilatov.
Zbirka se nenehno povečuje
Zobnih protez ni lahko dobiti, saj se ljudi pogosto pokoplje z njimi. A v minulih letih je razvil mrežo kontaktov in zvez, tudi s pomočjo spletnih dražbenih strani, tako da v njegov zobni laboratorij v Ljubljani skoraj vsak dan prispe kakšen paketek. »Vsakogar, ki je prodajal kakšno reč, sem povprašal, ali ima morda še kaj drugega,« pravi Andrej. »Pri nas tudi pri zobotehnikih ni v navadi, da bi hranili takšne stvari. Če pa že, kakšno zadržijo v zobni ambulanti, da jo lahko pokažejo pacientom.«
V Sloveniji trga s starinskimi zobnimi protezami ni, neprimerno bolj razvit pa je drugod po Evropi in še posebno v ZDA. In ko se je zbirka protez začela povečevati, je začel zbirati tudi zobozdravstveno orodje, od svedrov in brusilnikov do starinskega zobozdravniškega stola in zdravil.
»Najljubše so mi prav tiste najstarejše stvari, denimo tale delna proteza (iz leta 1750, op. a.), ki sem jo dobil v Milanu,« opisuje. V njegovi zbirki si je mogoče ogledati tudi repliko enega najzgodnejših zobnih nadomestkov, kakršne so delali okoli 700 let pred našim štetjem. Babilonci in Etruščani so med zdrava zoba, med katerima je zazevala luknja, z zlato ali bakreno žičko zvezali novega.
Od kovine do lesa
Prve proteze so bile kovinske, denimo srebrne plošče, na katere so pritrdili umetne zobe iz kosti ali slonovine, ki je bila že po barvi precej podobna človeškim zobem. Največja težava je bila, kako prenesti stanje iz ust na model, kako to narediti, da bo dovolj močno, in kako zagotoviti, da bo proteza ostala v ustih. S tem so se ukvarjali tudi zlatarji in filigranisti, ki so bili vešči ukrivljanja žic.
»Sčasoma so začeli uporabljati ekspanzijske lepilne praške, kakršne poznamo tudi danes, s pomočjo katerih so se proteze prisesale na dlesen.« Izdelovali pa so jih tudi iz bioloških zob. »Po bitki pri Waterlooju (leta 1815, op. a.) so padlim vojakom pulili zobe, da so lahko iz njih naredili proteze. Takšne je zelo težko dobiti,« pojasnjuje Andrej Ambrož. A v njegovi zbirki si lahko človek kljub temu ogleda marsikaj, tudi leseno protezo z zobmi iz kovaških žebljev. Pregledna zbirka protez in zobnih nadomestkov V zbirki je tudi lesena proteza s kovinskimi zobmi, ki so bili narejeni iz kovaških žebljev.
Tehnološki napredek
Včasih je bila meja med zobozdravstvom in zobotehniko veliko bolj nejasna kot zdaj: nekoč je zobozdravnik sam izdeloval tudi proteze in umetne zobe. Princip izdelave protez je skozi leta ostal isti, močno pa se je spremenila tehnologija. Osnovna surovina je bila zlato, ki ga je bilo pred odkritjem varjenja najlažje obdelovati, a ker so proteze postajale čedalje bolj iskane, zlato pa je bilo drago, so začeli uporabljati tudi druge materiale.
