DRAGOMELJ – Dve roki in dve nogi. Sliši se tako samoumevno. Pa ne za vse. Marina Cencelj je že 35 let brez noge, zdaj se bori, da bi si kupila novo. Nemško, ki bi ji olajšala življenje. Slednje je ni božalo in gladilo, ampak ji je na pot poslalo številne preizkušnje in ovire. A danes 50-letna Marina, ki biva v Dragomlju, se ne da. Med pogovorom je sproščena, nasmejana, o svojih težavah pripoveduje spontano.
Pri 14 letih se je udarila v stol v predel levega kolena. Deklič iz Špitaliča, rasla je v družini z bratoma in sestro, je začutil bolečino. Krema ni pomagala, po mesecu dni niti iz počepa ni mogla več vstati. Diagnoza je bila kruta – kostni rak. Petega maja 1978 je že ostala brez noge. Svoje je dodala kemoterapija, v letu dni so ji izpadli še lasje. »Na srečo sem končala osmi razred in se vpisala na gimnazijo, potem sem šla v Ljubljano v dijaški dom,« je še zdaj hvaležna staršem, da so ji dovolili v svet. »Dejansko sem želela živeti. Čeprav sem bila v puberteti, ko te moti vsak mozolj, kaj šele da ostaneš brez noge, sem hotela le preživeti,« se spominja težkih dni. Uspešno je končala srednjo šolo, potem še pedagoško fakulteto. Devetindvajset let že poučuje matematiko na Osnovni šoli Venclja Perka v Domžalah. Učenci vedo, da ima težave, svojo zgodbo pa jim tudi brez zadržkov pove. Hibe ne skriva.
Rešile so jo kemoterapije
Kot da še ni bilo dovolj, se je po treh letih rak vnovič oglasil. Tokrat na pljučih. Za zdravnike bolezen ni bila presenečenje, saj kostnemu (po navadi) sledi še ta. Več kot tretjina pljuč je bila zasenčenih, Marino pa je rešilo osem zahtevnih kemoterapij. Vmes se je vnovič zapisala športu. Že pred amputacijo noge je bila navdušena smučarka, s tem pa je pod taktirko Ernesta Jazbinška tudi nadaljevala z eno nogo. Po devetih letih je po nesreči na smučišču (smučarka ji je zapeljala prek zdrave noge) poiskala nov šport. Srečo, prijatelje in zadovoljstvo je našla v reprezentanci sedeče odbojke. Še danes je njena članica, lani pa je na evropskem prvenstvu zasedla izvrstno tretje mesto.
»Ne le da treniram in zastopam državo, odbojko imam rada tudi zato, ker naredim nekaj zase. Brez dobre kondicije ne gre.« Z reprezentanco, danes jo vodita Simon Božič in Branko Mihorko, je nastopila na treh paraolimpijskih igrah. Za kratek čas je morala z odbojko prekiniti. Pred devetimi leti jo je doletel rak dojke. Sledila je še ena operacija. »Upam, da bo zdaj mir,« na glas pove tisto, kar ji želimo tudi mi. »Celo življenje se borim za to, da sploh živim. Zato mi je moje življenje velik dar. Rada živim. Ko greš skozi take preizkušnje, ti veliko dajo, te obogatijo. Spremeniš vrednote, ceniš vsak trenutek posebej. Tudi tistega, ko se zjutraj zbudiš.«
Doplačati je morala 3000 evrov
Hojo in življenje ji danes omogoča mehanska proteza (tehta 4,5 kilograma, nova bo za tretjino težja). Uporablja jo osem let, stala pa je 6800 evrov. Od tega je morala kar 3000 evrov plačati sama, saj si z osnovno različico ni mogla kaj veliko pomagati! »Ne potrebujem noge za v kot, ampak da z njo hodim!« je odločna Marina. Taka (osnovna) noga od države ji pripada vsaki dve leti, zadnjim štirim se je odpovedala, ker je sedanja proteza še povsem uporabna. »A žal ne morem zdaj koristiti teh 15.200 evrov, ki sem jih državi privarčevala,« je jezna zaradi nefleksibilnosti države oziroma Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki bi moral vzpodbujati tiste, ki kljub težki situaciji vztrajajo in se borijo. »Pa jih ne, še po žepu nas udarijo,« iskreno pristavi. Moti jo tudi dejstvo, da na operacijah bolnikom vstavljajo najboljša kolena in kolke. »A za nas amputirance je pa vse dobro?« se sprašuje na glas in opozarja na neenakost.
Omenjena proteza je ne obvaruje pred padci. Pa tudi svoje je že prehodila z njo, zato bi rada kupila novo. Pred desetimi dnevi se je vrnila iz Nemčije, kjer je za 1650 evrov na lastne stroške testirala nov kolk in novo koleno. Na voljo ima dve različici – v vsakem primeru se bo odločila za helix kolk, temu pa bo dodala silex ali pa genium koleno. Dražja varianta z elektronskim kolenom stane 60.000, prva pa 40.000. »Vsekakor bom varnejša pri hoji, tudi počutje in zdravstveno stanje bosta boljši,« se veseli nove proteze. Zdaj se odloča, po kateri bo segla. Ob pogledu na bančni račun ji je jasno, da si dražje ne sme in ne more privoščiti.
Že lani je stekla akcija zbiranja plastičnih zamaškov, še kako dobrodošla pa so sredstva donatorjev. Pomagate ji lahko tudi vi – sredstva lahko nakažete na Športno društvo Invalid Ljubljana, Malenškova 1. »Hvala vsem posameznikom, društvom, delovnim organizacijam, šolam, vrtcem..., ki so v času akcije že prispevali donacijska sredstva ali zbirali zamaške za nakup nove noge,« sklene Marina, preden se s svojim štirikolesnikom z avtomatskim menjalnikom odpravi preostanku delovnega dne nasproti. Zvečer sledi še odbojkarski trening. V prihodnjih dneh pa še hoja tja do Gradeškega jezera. Marina to zmore.