Prijatelj je bil sedem let brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zakaj, je njegova stvar, konec koncev je sam tvegal, če bi se mu zgodilo kaj hujšega in bi moral recimo iz svojega žepa plačati, verjamem da tisoč in tisoč evrske stroške morebitne operacije. Toda imel je srečo in razen gripe, zaradi katere je odštel nekaj evrov za antibiotike, ni imel omembe vrednih zdravstvenih težav. Poleg tega je dopolnilno zavarovanje ne samo oglaševano, ampak celo zakonsko opredeljeno kot prostovoljna izbira posameznika. Saj že ime – dopolnilno – pove, da je to le še nadgradnja obveznega zavarovanja. Če se zanjo odločiš.
Pa je tale prijatelj zakoračil v srednja leta, ko zdravje pogosteje nagaja, in je ena od zavarovalnic ob sklenitvi dopolnilnega zavarovanja obljubila celoletno vinjeto. »Saj mi je jasno, da bom enkrat moral skleniti dopolnilno zavarovanje,« je skomignil z rameni.
Vinjeto je res dobil, ampak zraven tega pa še »prst u šupak«, kakor mi je slikovito povedal. Na običajno mesečno premijo dopolnilega zavarovanja so mu nabili še 3-odstotni pribitek. Togoten je klical direktno na ministrstvo za zdravje, s čim si je zaslužil višji znesek in do kdaj mu ga bodo zaračunavali, ter izvedel, da je krivo njegovo sedemletno ignorantstvo. Sedem let ni bil solidaren ne do sebe ne do drugih. S pribitkom pa, da bo v dvajsetih letih sicer poplačal tisto sedemletno luknjo, toda plačeval ga bo tudi še naprej. Do smrti. Halo?!
Naj dodam, da je prijatelj ves čas redno zaposlen in v zdravstveno blagajno, ki je sam ni skoraj nič rabil, že tako redno prispeva. Torej je bil do sodržavljanov solidaren tudi tistih sedem let, ko ni plačeval dopolnilnega zavarovanja.
Zdaj pa ga zaradi tega, ker se ni odločil za prostovoljno zavarovanje, kaznujejo. In ne samo da mora plačati za nazaj, trgali mu bodo v nedogled, tudi potem, ko bo dolgove zaradi (ne)prostovoljstva že poplačal. Toliko o pravni državi. Naj bodo vsaj toliko pošteni pa črtajo naziv »prostovoljno«. Vse je obvezno. Kot so tudi naše vlade obvezno nesposobne. Vse, brez izjeme.
