LJUBLJANA, VELENJE – V Mestni občini Velenje so bili sicer najprej (v času tako imenovanega prvega begunskega vala) še širokosrčno pripravljeni sprejeti do največ deset begunskih družin, vendar se je razpoloženje Velenjčanov, če govorimo o njihovi (ne)naklonjenosti prosilcem za azil, pozneje precej spremenilo. Prebivalci velenjske Krajevne skupnosti Stara vas, kjer naj bi uredili izpostavo azilnega doma, so začeli vse glasneje in odločneje nasprotovati takšni možnosti. Še celo več, po novem nasprotujejo celo predstavitvi azilnega doma v prostorih krajevne skupnosti oziroma javni seznanitvi zainteresiranih javnosti s tem, kaj naj bi pravzaprav zanje pomenilo, če bi nekaj begunskih družin nastanili v nekdanjem samskem domu v Krajevni skupnosti Stara vas.
Županovo pismo
Velenjski župan, nekdanji poslanec Židanovega SD Bojan Kontič, se je zato odločil, da bo pisal državnemu sekretarju notranjega ministrstva Boštjanu Šeficu in ga (vnovič) pozval, naj nikar za zdaj »ne pristopi k podpisu pogodbe za najem prostorov za azilni dom v Velenju«, na Cesti Simona Blatnika. Kdo bi vedel, ali je Kontič, takrat ko je pisal ta poziv, slutil, da mu bo državni sekretar odgovoril tako, kot mu potem tudi je? Kako pa mu je odgovoril? Državni sekretar Šefic je velenjskega župana zgolj obvestil (poučil), da je ministrstvo za notranje zadeve sicer ves čas pripravljeno na dialog s predstavniki lokalnih skupnosti in da zagovarja pravočasno obveščanje o vseh aktivnostih, ki jih načrtuje na območju določene lokalne skupnosti. Vendar? Vendar pa je hkrati naslovnika obvestila še opozoril, da bodo naloge, povezane z oskrbo migrantov, prosilcev za mednarodno zaščito in oseb s pridobljenim statusom mednarodne zaščite, vključno z integracijo slednjih, v kratkem pač prenesene med pristojnosti vladnega urada. Dodal je, da je ministrstvo za notranje zadeve (še pred navedenim prenosom nalog oziroma pristojnosti na urad) v skladu s svojimi zakonskimi nalogami in pooblastili ter sklepi vlade dolžno zagotoviti ustrezno namestitev in obravnavo vseh prosilcev in oseb, ki prihajajo v Slovenijo na podlagi zavez iz projekta njihove relokacije (njihove premestitve znotraj EU).
Referenduma pa ne bo
Na ministrstvu, je še zapisal Šefic, si vsekakor želijo, da lokalne skupnosti ne bi bile po nepotrebnem zaskrbljene in bi končno (v posameznih primerih) premagale morebitne neupravičene predsodke glede tujcev in do tujcev ter da bi predvsem učinkoviteje sodelovale z državo in bi se aktivno vključile v proces integracije. In? Ker »procesi tečejo«, ministrstvo pa je zavezano izpolnjevati svoje obveznosti, z nadaljnjimi ukrepi ne bodo mogli odlašati: »Spoštovani gospod župan, kot sem že izpostavil, smo vedno pripravljeni predstaviti vse relevantne informacije tudi lokalni skupnosti, odločitev o načinu in mestu predstavitve prepuščamo vam, saj najbolje poznate lokalno okolje in njegove specifike. Ker sem vas o vsem ostalem že obvestil, vam lahko le še zagotovim, da boste tudi v prihodnje obveščeni o vseh nadaljnjih aktivnostih, povezanih z vzpostavitvijo in morebitnim aktiviranjem izpostave azilnega doma.«
Spomnimo se, ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je poleg tega že pred dobrim tednom Mestno občino Velenje uradno obvestilo, da so pogajanja z zasebnim lastnikom samskega doma v Velenju, kjer naj bi bila po novem izpostava azilnega doma, »že v zadnji fazi«, da bo zato z njim najbrž že v kratkem sklenilo ustrezno najemno pogodbo, kar naj bi pomenilo, da bo s tem izpolnjen še zadnji pogoj za prihod prosilcev za azil v Velenje. MNZ je ob tem Velenjčane tudi spomnil, da je njihov mestni svet novembra lani sprejel več sklepov, ki omogočajo nastanitev do 30 prosilcev za mednarodno zaščito iz tako imenovane prednostno ranljive skupine s posebnimi potrebami. To je res. Je pa tudi res, da je po omenjeni odločitvi mestnega sveta slednji prejel zahtevo Civilne iniciative Velenje za razpis naknadnega referenduma o teh sklepih. No, če bi občinska oblast omogočila razpis takšnega referenduma, bi večina volilnih upravičencev ureditev izpostave azilnega doma v nekdanjem samskem domu najverjetneje zavrnila. Tudi zato je najbrž velenjski župan 20. decembra lani salomonsko razsodil, da takšnega referenduma ne more dopustiti. Potem so se pobudniki razpisa referenduma, ki so od župana dobili košarico, povsem pričakovano pritožili na upravno sodišče, upravno sodišče pa je županu naložilo, naj izpelje novi postopek presoje referendumske zahteve. Župan (vsaj za zdaj) še vztraja, da pogoji za razpis referenduma čisto zares niso izpolnjeni.
Tudi zato, ker občina ni pristojna za razpis referendumov o migrantski problematiki glede na to, da o azilnih domovih odločajo na notranjem ministrstvu.
Šefic in Kontič sta obmolknila V tem hipu ni jasno, kdo z dopisi ali z odgovori nanje namenoma taktizira ter čemu. Kaj pa če se bodo Velenjčani, predvsem krajani njene Stare vasi, nekega jutra zbudili in presenečeni ugotovili, da pri njih medtem že deluje izpostava azilnega doma (da v tega, pa če jim je to po godu ali ne, prihajajo migranti, prosilci za mednarodno zaščito in tako imenovane osebe s pridobljenim statusom mednarodne zaščite) in da tega žal ni več mogoče preprečiti. Včeraj so nam v kabinetu župana Bojana Kontiča potrdili, da sta se po odgovoru državnega sekretarja Boštjana Šefica na poziv prvega obe strani ovili v molk: »Za zdaj.« Ali ni župan že 6. februarja (na seji občinskega sosveta za izboljšanje varnosti občanov) pojasnil, da mestna občina, če bi razveljavila svoje novembra sprejete sklepe, celo ne bi več imela podlage za naslavljanje različnih pozivov na ministrstvo za notranje zadeve? Kaj pa imajo Velenjčani od tega, da je župan pošiljal pozive MNZ? |