MARIBOR – Marko Aberšek je še en otrok, ki so mu naši ortopedi napovedali amputacijo obeh nogic. A po zaslugi staršev, ki se s tem niso strinjali, in zdaj tudi napovedi ameriškega kirurga dr. Drora Paleyja, ki je že obljubil, da ga bo operiral, bo tudi on očitno eden tistih, ki bodo lahko z lastnimi nogami živeli povsem običajno življenje. Marko je takrat, ko je od zdravnikov slišal za amputacijo, rekel: »Mamica, lepo prosim, samo nogic ne dati odrezati.« Pa te sploh niso bile njegova edina težava, saj ima doslej za seboj že 18 najrazličnejših operacij – oktobra pa bo star komaj 10 let.
Marko se je Jožici rodil pri njenih 45 letih po umetni oploditvi, ki so jo opravili v Pragi. »Med nosečnostjo sem dvakrat krvavela in na to opozarjala tudi zdravnike, a so rekli, naj nič ne skrbim. Na skupaj 18 opravljenih ultrazvokih nihče ni opazil kakšnih nepravilnosti. A vseskozi sem imela slab občutek,« začne pripoved Jožica. Marka je rodila 14 dni pred rokom s carskim rezom in takrat se je začela kalvarija. Še isti dan so ga odpeljali na intenzivni oddelek pediatrične klinike v Ljubljani, kjer je ostal več kot tri tedne. »Kardiolog je rekel, da lačen ne bo umrl, ortoped pa, da hodil bo, a ne bo nikoli profesionalni športnik. Marko se je namreč rodil s povsem pokrčenimi nogicami v podpazduho, z izpahom desnega kolka, brez kolenskih vezi in glavne kosti od kolena do stopal, obe stopali sta bili obrnjeni navznoter. Za nameček je imel na glavi še kožni defekt,« našteva Jožica.
Operacije v Nemčiji
A niti s srčkom ni bilo vse vredu in tako je bil Marko že pri petih tednih v Londonu na prvi srčni operaciji, kjer so mu uspešno obrnili žile. Ponovno je bil zaradi srčnega popuščanja na operaciji lani, a je s srčkom zdaj vse vredu. »Pri treh letih so mu naši ortopedi obljubili operacijo kolka, a se je na koncu izkazalo, da iz tega ne bo nič. Kadar koli smo prišli v Ljubljano, so mu nameščali le longete, operacije pa niso več omenjali. Potem so rekli, da mu bodo nogici od kolena navzdol amputirali. Takrat sem jih vprašala, kako je to mogoče, saj smo se dogovarjali za operacijo, ne amputacijo,« se spominja Jožica, ki v to ni privolila. »Ravno takrat smo na televiziji videli starše Bora Nekrepa. Mož je očeta, ki je računalniški strokovnjak, poznal in ga prosil, ali lahko po spletu malo pogleda, ali kje opravljajo takšne operacije. In on mu je takrat dal naslov profesorja, ki je izumil kolk in sodeloval z ortopedi v nemškem Aachnu, kjer tovrstne operacije opravljajo. Tja smo poslali Markove fotografije in v mesecu in pol dobili odgovor, da ga bodo operirali. In tako so mu tam pri treh letih res operirali kolk. Pa bi ga že prej, pri enem letu, če bi bil pri njih. Žal je šel ortoped, ki ga je operiral, kmalu zatem v pokoj, drugi mlajši kolegi pa niso imeli toliko izkušenj, da bi se lotili še operacije nog,« pripoveduje Jožica.
A spet se je zgodilo naključje. »Imeli smo obisk iz Makedonije, in ko so ti videli Marka, so vprašali, kaj je z njim. Potem pa povedali, da njihova nečakinja, ki živi v Münchnu, pozna podoben primer fantka, ki je bil tam in zdaj že hodi. Poklicali smo jih, šli na pogovor, in ko je bil Marko star štiri leta, je že bil operiran tudi na nogah. Najprej so mu fiksater ter žice skozi živo tkivo namestili na levo nogo in po 11 mesecih, ko so to odstranili, je bila noga ravna. Leto zatem so to ponovili še na desni nogici, kjer je imel fiksater nameščen osem mesecev. Potem so mu naravnali še stopala in zdaj čakava le še na nove opornice, da bo lahko Marko normalno hodil,« pripoveduje Jožica, ki je pisala tudi dr. Paleyju, znanem po tem, da je že uspešno operiral Reneja Taliča in Jakoba Zupana, ki ravno novembra odhaja k njemu na še drugo operacijo.
Bo ZZZS
kril stroške?
Po pregledu Markove dokumentacije je dejal, da bo operiral tudi njega in da bosta njegovi nogici po posegu, ki sicer ni enostaven, povsem funkcionalni. Jožica, ki prejema nadomestilo za izgubljeni dohodek ter nego, srčno upa, da bo naša zdravstvena zavarovalnica krila stroške te operacije. Sploh glede na dejstvo, da so naši zdravniki zapisali, da so v Sloveniji vse možnosti izčrpane, v Nemčiji pa tovrstnih posegov ne opravljajo. Jožica, ki je naša naročnica in pravi, da so se matere s tovrstnimi težavami otrok spoznale tudi prek člankov v našem časopisu, želi opogumiti še koga, da bi se obrnil na strokovnjake, tudi v tujini, če je treba. »Mene ni strah odpreti nobenih vrat. Jutri bi lahko šla kamor koli. Borim se za svojega otroka, kot bi se moral vsak,« pravi Jožica, ki ima za seboj kar veliko grenkih izkušenj. Tudi razvezo, po kateri je z Markom ostala sama. Ravno pred tremi tedni sta se s sinom iz Peker, kjer sta živela v bivalni enoti, kjer je bilo preveč vlage, preselila v lepo in svetlo stanovanje v bloku sredi Maribora, kjer ima fant svojo sobo. Dečka, ki si želi postati živinozdravnik, ker ima zelo rad živali, mati še pohvali, da je zelo samostojen, sploh pa se že vnaprej veseli vsake operacije in sam pravi, da je bolnišnica njegov drugi dom. »Sreča je, da je tako energičen in da dobro prenaša narkoze pa tudi bolečinski prag ima zelo visok. Eden od zdravnikov v Münchnu ni mogel verjeti, da je že dan po operaciji premikal prste. Rekel je, da takega pacienta še ni imel, in zato sva šla lahko veliko prej domov. Sploh pa je volja, ki jo ima, že 50 odstotkov zdravja,« pravi Jožica, ki ji optimizma kljub vsemu, kar sta z Markom doživela in preživela, ne manjka.