Profesor za grad dal
 prihranke in življenje

MIRNA – »Danes so taki časi, da manjka ljudi, ki bi dali svojo dušo za skupno dobro,« nas pozdravi mirnski župan Dušan Skerbiš. Marka Marina in njegovo plemenito dušo je imel župan v mislih. Ta humanist je umrl sredi januarja, za sabo pa je pustil obnovljen mirnski grad.

»Desni in levi, vsi so ga imeli radi!« nadaljuje Skerbiš, na Mirni pa je zazijala velika praznina ob slovesu rojaka. Marko Marin bi imel 3. 4. 85 let, 10. januarja pa se je njegovo plemenito srce ustavilo. Zadnji dve leti sta bili težki zanj. Po nedolžnem ugrizu klopa je zbolel za borelijo. Pristal je v domu za ostarele v Ljubljani, bolezen pa je napredovala iz dneva v dan in jemala moči temu klenemu Mirnčanu. »Teden dni pred smrtjo sem ga obiskal, zaradi demence me ni več prepoznal … Hudo mi je bilo, ko sem ga videl … Pretreslo me je,« župan ne skriva solza, vedoč, da so Mirna, Mirnska dolina in Dolenjska izgubile velikega človeka. Marko Marin je bil posebnež, Mirno je imel rad, njegov oče je bil iz bližnje Gabrovke. V Ljubljani je služboval kot dolgoletni profesor za gledališko zgodovino na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo (AGRFT). Po študiju se je zaposlil na Akademiji za igralsko umetnost in nato režiral v koprskem mestnem gledališču, po njegovi ukinitvi pa se povsem posvetil pedagoškemu in raziskovalnemu delu na AGRFT ter bil dolgoletni delegat pri Mednarodni zvezi za gledališke raziskave. Kot znanstvenik je deloval na več znanstvenih področjih, predaval je tudi na univerzah na Dunaju, Leipzigu in Barceloni.

Leta 1962 je iskal prostor, kjer bi lahko njegovi igralci nemoteno vadili. Našel ga je ravno na Mirni in v gradu, ki ga je krepko načel zob časa. Odločen je bil, da mu vrne življenje, čast in ponos. Iz ruševin je s svojimi prihranki, med letoma 1962 in 2002 je sam financiral obnovo, naredil grad, katerega vrednost se danes ocenjuje na 5 do 6 milijonov evrov. Ko je prišel na Mirno in ko je dal vedeti, kaj bo storil, ga niso resno jemali. Do leta 1991 je Marin pozidal in zastrešil oglati stolp in grajsko kaščo, nato pa je obnova stekla hitreje. Po letu 2000 je bilo ustanovljeno društvo Speča lepotica, prek katerega se je lahko Marin prijavljal na občinske in državne razpise. Še lažje pa je bilo po letu 2002, ko je grad postal spomenik lokalnega pomena. »Vse je dal v ta grad. Tudi s krediti je bil obremenjen. Na srečo pa je prisluhnilo okolje, imeli so ga radi. Ko smo leta 2005 delali streho, smo zbrali okoli 75.000 evrov. Podjetja so z veseljem in takrat še lahko pomagala, danes to gospodarska situacija ne dovoli,« župan potrdi, da so imeli Marina radi.

Iz ruševin nastala lepotica Trnuljčica

Idej, kaj zdaj z gradom, je kar veliko. »Ne smemo dovoliti, da to, kar je storil dr. Marin, umre. Ta grad potrebuje skrbnika, predvsem pa vsebino, da bo živel,« idej županu ne manjka. Stekli so že pogovori z AGRFT, poraja se ideja o muzeju igralske kostumografije. Grad premore tudi poročno dvorano. »Dr. Marin je dal sebe v ta grad. To nas je prevzelo. Iz ruševin je nastala lepotica Trnuljčica. Večno mu bomo hvaležni,« pravijo Mirnčani. »Počakajmo na oporoko. Kar bo zapisano, to se bo spoštovalo. Smo pa že govorili z njegovimi sorodniki, ki bi želeli, da grad živi,« nadaljuje Skerbiš, ki se zaveda, da vsi delavci, ki so obnavljali grad, še niso bili poplačani. »Tudi to bomo rešili,« opozori na problematiko, od katere občina ne beži. Pred občino je še nekaj smelih zalogajev, ki bi jih bil zagotovo vesel tudi Marin. Radi bi uredili še grajsko kaščo. Želijo pa si, da bi jim sredstva za skrb nad gradom uspelo pridobiti iz tujine.