LJUBLJANA – Vprašanje prodaje ali neprodaje zasebnega državnega premoženja ... Jaka Šoba, podpisnik peticije za prodajo državnih podjetij, je v oddaji Studio City na nacionalni televiziji povedal, da je najbolj logični razlog v prid prodaje tudi naša 25-letna zgodovina v samostojni državi: »25 let se že trudimo nekaj pametnega storiti s temi podjetji in v vseh teh letih nihče ni zadovoljen. Poskusili smo že druge alternative, očitno je prodaja to, kar nam ostane.«
Andrej Rus, ki nasprotuje prodaji državnih podjetij, je poudaril, da je treba vedeti, kdaj se je začela velika kriza upravljanja državnih podjetij. Pravi, da se je to začelo leta 2005 z veliko čistko nadzornih svetov. Dodaja, da je bila donosnost državnih podjetij do leta 2005 dobra in da je zato treba biti natančen, kje so vrhunci in padci.
»Naša peticija je proti razprodaji, druga peticija je za razprodajo,« pravi Rus. Ni pripravljeno nič, privatizacija ni pripravljena, dodaja. Zgodila naj bi se pod prisilo nekih neznanih sil, obljub, v nekem neznanem času. Poleg tega je holding, ki naj bi to prodajal, »v totalni tranziciji. Češ, menja se uprava, menja se nadzorni svet, za predsednika nadzornega sveta se drenja 46 kandidatov. Skratka: ni pripravljen minimum od minimuma.«
Šoba je odgovoril, da nikoli ni nič pripravljeno: nikoli ni bil pravi čas, cena podjetij je bila vedno previsoka ali prenizka, govorilo se je o zunanjih pritiskih in podobno ... Po letu 2002 se je šlo v domače menedžerje, v nacionalni kapitalizem, ki je »rezultiral v tem, da se je vse zrušilo«, medtem ko so raziskave tedaj kazale, kako bodo tuje investicije škodile slovenskemu razvoju. »Dosti je zamegljevanja, treba je to prekiniti,« je prepričan Šoba. Nadaljeval je, da se kapital pač obnaša tako, da je njemu prav. Zgodovinsko se je pokazalo (pri primerjavi socializma in kapitalizma), da kapital »z vsemi egocentričnimi mehanizmi napreduje kot celota«. O tem, kako bodo tuji lastniki vodili podjetja, si ne dela utvar: racionalizirali bodo poslovanje, povečali dobičke, povečali produktivnost in »to je to, kar Sloveniji manjka: Slovenija ni dovolj produktivna, manjka nam konkurenčnosti z našimi evropskimi partnerji«.
Rus pa je izpostavil še en vidik hitre prodaje: privatizacija je sicer vedno politični projekt, je prepričan. Poleg tega pa meni, da se Sloveniji tako mudi s prodajo državnih podjetij zato, »da se malo zameglijo sledi slabega upravljanja, ki so povezane z določenimi političnimi opcijami. Zakaj bi nekdo pri zdravi pameti prodajal brez strategije? Strategija pa pomeni: prodal bom zato, da bom toliko izplenil, denar bom dal nato ali v nova državna podjetja, v krpanje socialne blagajne ali v nova delovna mesta ...« Taka strategija pa po mnenju Rusa ni pripravljena.
