Problem je izguba 
in so čakalne dobe

LJUBLJANA – Žal ni prav veliko možnosti, da bi zdajšnje vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ali ministrstvo za zdravje v naslednjih mesecih slovenskim javnostim sporočila podobno, kot je (lahko) storil nekdanji generalni direktor ljubljanskega UKC Simon Vrhunec, ki se je v začetku leta 2012 skromno pohvalil, da je s poslovnim rezultatom največjega zdravstvenega zavoda v Sloveniji še kar zadovoljen, saj mu je uspelo izgubo kljub vsemu zmanjšati na 4,3 milijona evrov. Na 4,3 milijona evrov, ja. A celo to je bila takrat dobra, kaj dobra, tako rekoč fantastična novica. Kako pa je danes? Prav včeraj je zasedal svet UKC Ljubljana in kot tretjo točko dnevnega reda obravnaval poročilo o poslovanju UKCL v letošnjem prvem šestmesečju. In? Rezultati njegovega poslovanja v prvem polletju 2016 so slabši od tistih v enakem obdobju lani in tudi od poslovnega rezultata v prvi polovici 2014. V redu, predlani je ljubljanski UKC v prvih šestih mesecih res ustvaril 10 milijonov evrov izgube – letos že 12,37 milijona evrov! –, lani pa ne glede na vse dejavnike, okoliščine in zagate samo 6,3 milijona evrov. Toda zdaj so drugi in drugačni časi, tako smo, na primer, letos že pred začetkom poletja lahko poslušali in brali, zakaj vse javni zdravstveni zavodi preprosto ne morejo (in niti ne bodo mogli) poslovati z dobičkom oziroma kako na račun zdravstvenega zavarovanja zaradi kopice anomalij lahko, če že kdo, bogati kvečjemu zasebni sektor. Drugačni in nadvse skrb vzbujajoči časi.

Posledice vsakdo občuti

Kaj pa je tisto, kar v tem hipu lahko z razlogom skrbi prav vse zdravstvene zavarovance, ki upajo, da bodo lahko, če bodo zaradi zdravstvenih težav kdaj v zares hudi stiski, kot pacienti zanesljivo zdravstveno pomoč poiskali vsaj v ljubljanskem kliničnem centru? Odgovor se, bi lahko rekli, pomenljivo skriva v četrti točki dnevnega reda včerajšnje seje sveta UKC Ljubljana: Predlogi posebnih programov za skrajševanje čakalnih dob v letu 2016. Marsikateri poznavalec razmer v slovenskem javnem zdravstvu je prepričan, da bi zdravstvene zavarovance z različnih koncev Slovenije, ki vse svoje upe prej ali slej položijo v roke najkakovostnejših zdravnikov ljubljanskega UKC, vnovič strmo naraščajoča izguba morala skrbeti že zaradi tega, ker posredno vpliva in bo bržda še vplivala tudi na daljšanje čakalnih dob! Če ne bi bilo tako, če bi ministrstvu za zdravje in vodstvu UKC uspelo drastično skrajšati za marsikoga nesprejemljivo dolge čakalne dobe, izguba sama po sebi najverjetneje niti ne bi bila razlog za vznemirjenost slovenskih zdravstvenih zavarovancev, saj bi večina teh verjela, da ne more neposredno na svoji koži občutiti njenih posledic. Klinike, ki naj bi letos pridelale največjo izgubo, nekakšni grešni kozli v sklopu UKC Ljubljana, naj bi bile kirurška in interna ter pediatrična. 
Trditi, da številke tako ali tako nazorno povedo, da so za največjo izgubo (za skoraj 6,4 milijona evrov izgube) prav gotovo krivi na kirurški kliniki, pa kljub vsemu pomeni grobo poenostavljanje in zavajanje. Organizem ljubljanskega UKC je namreč veliko bolj zapleten in njegova varčnost zagotovo ni odvisna samo od njega samega, marveč je vpet v pomanjkljivosti slovenskega zdravstvenega sistema in z njimi pogojen. Ne gre samo za nenadzirano naraščanje stroškov za zdravila, medicinske materiale in storitve v teh treh klinikah in mogoče še v infekcijski. Ali ni bilo že vnaprej mogoče predvideti, da bodo prav na teh štirih klinikah, če seveda želijo še vedno spoštovati Hipokratovo prisego, pregledali in oskrbeli več pacientov kot na drugih, in jim Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije potem ne bo hotel (po)kriti stroškov preveč opravljenega dela? Je.