Prleški svet, ujet v glini

Lončarka Urša Ambrož je v približno dveh ustvarjalnih desetletjih prehodila pot od izdelovanja okraskov iz fimo mase do zahtevnih lončarskih stvaritev, v katerih uspešno prepleta prleško tradicijo, večno vznemirljivo naravo in moderne detajle. Svoje znanje in vedoželjnega duha prenaša tudi na tečajnike, ki jih na lončarskih delavnicah v Zavodu Marianum v Veržeju uvaja v skrivnosti gnetenja, oblikovanja gline in vrtenja na vretenu.

Urša Ambrož iz Vičancev pri Veliki Nedelji se v svetu rokodelstva giblje že dobrih dvajset let. Potem ko je proti koncu študija rodila prvega od treh otrok, se je za nekaj časa posvetila družini. Ko je začutila klic po ustvarjanju, je v spomin priklicala tečaje, ki se jih je udeleževala kot študentka, povezala se je tudi z nekaj somišljenicami. Začele so se dobivati in ustvarjati na Ljudski univerzi v Ormožu, sprva nezahtevne okrasne izdelke v servietni tehniki, voščilnice, nakit iz fimo mase, predvsem zase, za prijateljice. Uršo je potegnilo vase in nikoli spustilo. Kmalu je ugotovila, da lahko svoje izdelke proda, zato se je delu posvetila še bolj resno.

V nenehnem iskanju in učenju

Tovrstno ustvarjanje zahteva nenehno vajo in izobraževanje: »Ko smo z družino potovali po Evropi, sem obiskovala sejme keramike, na primer v Italiji in Avstriji. Tam sem nabirala informacije, literaturo in se doma lotila dela.« Prva leta je izdelovala ploskovne predmete, nakit, različne okraske, podstavke, ki jih še danes prodaja v TIC v Ormožu in Ljutomeru ter občasno na sejmih.

A zdi se, da je bilo drobno okrasje zgolj postaja na poti do poglobljenega dela z glino, ki ga je spoznala pred nekaj leti, ko se je udeležila usposabljanja za lončarje v Centru domače in umetnostne obrti (Center DUO) znotraj Zavoda Marianum v Veržeju, kjer je danes zaposlena. Spoznala je lončarsko vreteno, različne gline in, lahko bi rekli, prerasla oblikovanje ploskovnih predmetov. Lončarstvo jo je tako prevzelo, da se mu je povsem posvetila, na pedagoškem in ustvarjalnem področju. »Približno polovico delovnega časa vodim lončarske delavnice, ki se jih udeležujejo različne skupine, od vrtičkarjev, šolarjev in dijakov do upokojencev. Drugi del je rezerviran za mojo ustvarjalnost. Če povem po pravici, bi se težko odločila, v katerem delu bolj uživam,« nam je zaupala simpatična petinštiridesetletnica, ki je aktivna tudi na drugih področjih. V Ormožu in Središču ob Dravi vodi ure pilatesa, veliko časa preživi v naravi, je planinska vodnica, da ne omenjamo skrbi za dom in družino, ki je ob treh skoraj odraslih otrocih najbrž nikoli ne zmanjka. »Ja, in tudi doma imam delavnico in lončarsko peč,« navrže mimogrede, kot da ne bi bilo že dovolj prej naštetega dela.

Unikati po nerodnosti

Urša sama zase pravi, da je velika tradicionalistka, in temu sledi tudi pri izbiri materialov in motivov svojih lončenin. »V Sloveniji imamo rdečo glino, zato jo največ uporabljam, izdelujem pa predvsem tradicionalne predmete iz mojega domačega, prleškega okolja, kot so na primer dukli (vrči za mleko), bidre (modeli za potice oz. šarklje) ali vrči za vino. Vsa posoda je uporabna v kuhinji, celo v pomivalni stroj jo lahko damo, čeprav tega ne priporočam,« pravi sogovornica, ki jo navdušuje tudi bela glina. »Čeprav ni značilna za naš prostor, ustvarjam tudi belo kolekcijo, trenutno so največji hit poslikane skodelice za kavo dobro jutro.« Motive najde zlasti v naravi, med sprehodom po travnikih, gozdovih in goricah, pri čemer sledi tudi letnim časom. »Za model pogosto uporabim domačo mačko Lolo, ki se rada smuka tod okoli, ko kaj delam,« pravi v smehu.

Izdeluje tudi (ne)uporabne predmete, kot so milniki, odlagalniki za čajne vrečke, obešalniki, magnetki..., ki bi jih sicer zlahka pogrešali, a kot nekakšno okrasje za dom tega polepšajo in mu vdihnejo domačnost. »Tudi nakita se še lotim, zlasti po naročilu, drugače pa opažam, da je zadnje čase večje povpraševanje po uporabnih predmetih kot po okrasnih.«

Ne glede na obliko in namembnost izdelkov Urša pri ustvarjanju nenehno preizkuša nove tehnike in širi nabor svojih izvirnih lončenin: »Inglazurna tehnika je poslikava na belo glazuro, naneseno na rdečo glino, ki daje izjemen akvarelni efekt,« pravi zadovoljno. Le včasih se jezi nase, ko poizkuša kaj novega, pa ne zapiše recepta. »Zgodi se, da kakšnega postopka preprosto ne znam ponoviti, čeprav je rezultat še tako odličen. Z malo heca, tudi tako nastajajo unikati!«