Prleška družina pred evtanazijo rešila zapornikovega psa Kana

LJUTOMER – Potem ko smo prejšnji teden objavili trpko zgodbo o štiriletnem mešancu Kanu iz Mežice na Koroškem, se je zganil velik del Slovenije. Njegov lastnik je moral za zapahe, psa pa so na podlagi sodne odločbe odpeljali v zavetišče Zonzani v Dramlje pri Celju, kjer bi ga po veljavni zakonodaji po določenem času lahko tudi evtanazirali. A to se ni in ne bo zgodilo: Kan je že našel nov, prijazen dom v Ljutomeru. Kot socializiran pes, k čemur je pripomogel dosedanji lastnik, se je takoj prilagodil na novo okolje.

Vrnitev iz Nemčije

Blizu središča Ljutomera, pred železniškimi tiri proti Ormožu, v hiši z vrtom stanujeta Milica in Jože Kleiderman. Pred dobrimi sedmimi leti sta se vrnila iz Nemčije, kjer sta si v 42 letih dela prislužila pokojnino. Ustvarila sta si nov dom, s seboj pa pripeljala tudi psa. »Žal nam je naš ljubljenček zaradi starosti pred tremi tedni poginil. Rekli smo si, da bomo vzeli novega, a ne mladiča, ampak iz kakšnega zavetišča. Ko sem v Novicah videl Kana, smo se odločili, da bo prav on naš novi družinski član. Z ženo sva se na prvi pogled zaljubila vanj in takoj poklicala predsednico Društva za zaščito živali Pomurja Bredo Habjanič. Skupaj smo se odpeljali v mariborske zapore, kjer smo se vse dogovorili z lastnikom, nato pa v Dramlje v zavetišče, kjer nas je pričakal čudovit pes. Imela sva občutek, da se je tudi on nemudoma zaljubil v naju. Vsem nam je že v veselje, nama z ženo, obema hčerama ter petim vnukom, starim od štirih mesecev do 11 let,« je pojasnil nekdanji glasbenik Jože Kleiderman.

Ob pogledu na razigranega Kana si nikoli ne bi mislili, da je pri družini šele dva dni, a je očitno, da je kemija naredila svoje. Zanimivo je tudi, da Kana ne motijo niti psi sosedov, ki so seveda lajali, ko so spoznavali novega soseda.

Posebno zaslugo za njegovo rešitev ima Breda Habjanič: »Da bo Kan dobil tako topel dom, si nisem upala niti pomisliti, to je bila zame le pobožna želja, ki pa se je uresničila, ko sem se spoznala z Jožetom in Milico. Ko nas je zagledal, je takoj začel mahati z repkom, kar je bil dober znak njegove dobre volje in pozitivnega značaja, ki ga je takoj pokazal do tujcev, saj nas ni poznal. Opremili smo ga z oprsnico in povodcem, ki smo ju že imeli pripravljena. V zavetišču smo uredili vse potrebno, se zahvalili za prijaznost in za to, da so skrbeli za Kana več kot dva tedna, potem smo se odpeljali proti novemu domu.«

Ob tej priliki je želela sporočiti vsem, ki so jo v preteklih treh dneh klicali po telefonu, češ kaj bo s Kanom, da je kužek prišel v topel dom in da je skrb zanj in njegovo prihodnost zdaj odveč: »Hvala vsem, ki ste ponudili pomoč in vas je skrbelo z mano in člani našega DZŽP. Seveda pa hvala najprej obema skrbnikoma, da sta Kana sprejela, zavetišču Zonzani za to, da so zanj poskrbeli v teh dveh tednih, ko je bil brez doma, inšpektorju VURS za korektno vodenje postopka ter Novicam, ki so njegovo zgodbo pripeljale v javnost.«