MENGEŠ – Ko je bil Franc Blejc star 18 let, se je prijavil v prostovoljno gasilsko društvo Mengeš, že dve leti prej pa se je začel ukvarjati s pritrkavanjem. Izhaja iz revne družine. Oče je bil pismonoša in je umrl zelo mlad, star komaj 37 let. Franc je bil najstarejši od treh otrok; mama je bila nezaposlena, tako da so se komaj prebijali skozi življenje. Ko so se po drugi svetovni vojni vrnili domov, so našli hišo povsem izropano. Začeti je bilo treba delati. Franc Blejc je imel srečo, da se je šel učit za tkalca v Induplati v Jarše. Ves denar, ki ga je zaslužil, je namenil za golo preživetje.
Poganjali so zvonove
Že leta 1946 se je priključil tistim, ki so se ukvarjali s pritrkavanjem, tega danes primerja z glasbo. »Na Slovenskem je za to slovesno glasbo veliko različnih izrazov,« pove. »Štajerci pravijo pritrkavanju trjanjčenje, Gorenjci v okolici Bleda poznajo izraz nabijanje, potem so tu še izrazi klenkanje in pinkanje. To je glasba, ki je v Sloveniji znana že več kot 600 let, obstaja okoli 400 melodij, nastajajo pa tudi nove.«
V pritrkavanje so mengeške fante uvajali tako, da so ti pomagali poganjati zvonove. V tretjem razredu je bila Frančeva učilnica pod zvonikom v prostorih današnje glasbene šole. Ko je bila ura dvanajst, so pouk na kratko prekinili tudi zaradi zvonjenja. Otroci so učitelju in mežnarju Ivanu Kržanu pri tem delu pomagali. Zvonil je z malima zvonovoma, pri štirikratnem zvonjenju pa je potreboval pomoč. Franc je zato veliko časa preživel v zvoniku že kot šolar. »Naučil sem se nekaj melodij in smo hodili tudi po drugih cerkvenih stolpih ter zvonili in pritrkavali. Med letoma 1950 in 1960 je bilo pritrkavanje precej omejeno in celo zaničevano, saj so nas gledali postrani. Za velike praznike smo vseeno stopili v cerkveni zvonik.«
Vaje na
miniaturnih zvonovih
Še danes je vodja pritrkovalcev v Mengšu. »Vaje so zdaj nekoliko lažje, saj imamo na voljo miniaturne zvonove,« pripoveduje. »Ko so s takimi pred leti gostovali v Mengšu pritrkovalci z Vrhnike, so navdušili tudi nas. S sponzorji smo zbrali denar in jih kupili. Z njimi smo pritrkavali tudi ob spremljavi pihalnega orkestra ali ob zvokih narodno-zabavnega ansambla. Med šolskimi počitnicami pripravimo pritrkovalsko delavnico, na kateri v glavnem sodelujejo mladi, ki se radi učijo igranja na zvonove.«
Včasih so vadili z lesenimi kladivci, s katerimi so udarjali po zvonovih, tako da zvok ni povzročal prevelikega hrupa. Zdaj imajo vaje na miniaturnih zvonovih, še prej pa so v ta namen uporabljali različno dolge železniške tračnice, ki so oddajale različen zvok. Danes je v zvoniku mengeške cerkve sv. Mihaela pet zvonov; štirje so za zvonjenje, na vrhu zvonika pa je še navček, najbolj žalosten med njimi, ta se oglaša le ob smrti.
In kako je glasba zapisana? »S posebnimi znaki in številkami,« pripoveduje starosta mengeških pritrkovalcev. »Melodije, ki jih igramo z zvonovi, sem zbral tudi sam in jih zapisal v knjižici. Poznamo jih dve vrsti. Ko veliki zvon niha, pravimo, da igramo leteče melodije. Pomagamo si s posebnimi lesenimi vzvodi, saj največji mengeški zvon tehta 2860 kilogramov, samo kembelj jih ima več kot sto. Poleg tega ima veliki 46 udarcev v minuti. Preostali so sicer nekoliko lažji, vendar je pritrkavanje vseeno garaško delo. Ko vsi mirujejo, so to – kot pravimo pritrkovalci – stoječe melodije. Vse pa so v ritmu polke ali valčka,« sklene Franc Blejc.
Pritrkavanje je naša značilnost
»Pesem zvonov spremlja slovenskega človeka od zibeli do groba, od jutra do večera, od hudih do slovesnih trenutkov,« pravi pisatelj Ivan Sivec. »Udarec ob zvon je že od nekdaj, marsikomu pa še danes, odmerjal čas oziroma uro. Jutranje, opoldansko in večerno zvonjenje naznanja del dneva, še v polpreteklem času pa so zvonovi opozarjali tudi na hudo uro, na prihod Turkov itd. Mali zvon, navček, kot prvi opomni, da je nekdo v naši bližini za vedno odšel k večnemu počitku. Zvonovi nas vabijo tudi k cerkvenim opravilom, opozarjajo, da se od nekoga poslavljamo, še posebno lepo vlogo pa opravljajo ob praznikih in slovesnih priložnostih. Pri tem se verjetno kar premalo zavedamo, da je prav – kot pravimo na Gorenjskem – pritrkavanje posebni način slovesnega zvonjenja in naša velika značilnost, ravno Mengeš pa je eno od tovrstnih kakovostnih središč.«
Mengeška posebnost
Mengeš je ob letošnjem
občinskem prazniku dobil monografijo o pritrkavanju, tamkajšnji poseb-nosti. Knjiga z naslovom Pesem mengeških zvonov je hkrati tudi posebna oblika zahvale in priznanje za vse, kar je na tem področju naredil 85-letni
Franc Blejc, od leta 2002 častni občan Mengša.
