NA KOŽO

Prisilni selektivni interes

Objavljeno 11. november 2012 23.35 | Posodobljeno 11. november 2012 23.36 | Piše: Rok Tamše
Ključne besede: komentar

Vse več ljubiteljev športa se mora odločati med kruhom in igrami.

Rok Tamše.

Slovenski hokejski legionarji, zbrani v državni reprezentanci, so tri dni razveseljevali športne privržence v ljubljanski dvorani Tivoli. Ker si razen peterice igralcev Telemach Olimpije vsi drugi služijo kruh v tujini, je bilo toliko bolj zanimivo spremljati njihovo igro in zmage proti Italiji, Franciji in Avstriji. Svojevrsten pečat tokratnemu dogajanju v slovenskem športnem hramu sta dala asa iz lige NHL Anže Kopitar in Jan Muršak, ki sta ta čas v Evropi zaradi prekinitve vseh aktivnosti v elitnem severnoameriškem tekmovanju, kjer se vpleteni še niso zedinili o delitvi denarne pogače. Ta zaplet je pravzaprav pomenil darilo za domače ljubitelje hokeja, saj je vprašanje, kdaj bodo lahko spet spremljali omenjena asa v dresih z risom na prsih. Ker je NHL svet zase, kjer se suče ogromno denarja, jih ne brigata kaj preveč tekmovalni urnik in interes nacionalnih hokejskih zvez. Kopistar je tako sveti dres oblekel po štirih letih. Bog ve, kdaj ga bo spet.

Zaradi vsega omenjenega in tudi zaradi tega, ker imamo pri nas ta čas le en konkurenčen klub s članskim moštvom – Telemach Olimpijo, ki tekmuje v razširjenem avstrijskem prvenstvu, je bilo nenavadno videti veliko praznih sedežev v Tivoliju na tekmah z Italijo in Francijo. Dvorana je bila polna le na sobotni tekmi z Avstrijo. Je mar mogoče, da pri nas ni več prave lakote po vrhunskem hokeju? Ko se spomnimo aprilskega svetovnega prvenstva divizije 1 v Stožicah, kjer si je slovenska reprezentanca ponovno priigrala mesto med svetovno elito, temu ne moremo pritrditi. Toda moštvo risov še nikoli doslej ni nastopilo v tako imenitni in močni zasedbi, kjer mrgoli igralcev tudi iz najmočnejših lig na Švedskem, Češkem in v Nemčiji, pa se je hokejska srenja kar obotavljala glede obiska prvih dveh tekem.

Po svoje takšen, recimo mu selektiven interes ni prav nič nerazumljiv. Živimo v obdobju, ko se vse preveč ljudi, tudi zapriseženi ljubitelji hokeja, morajo odločati med kruhom in igrami. Za oboje pri marsikom ni več denarja. A brez skrbi, takšni držijo pesti za rise pred TV-zasloni.

Deli s prijatelji