NOVA GORICA – Najprej staro Gorico in nato samostan na Kostanjevici nad Novo Gorico je nedavno obiskal 42-letni španski princ Louis Alphonse Bourbonski, ki je zakoniti francoski prestolonaslednik. Mestna občina Nova Gorica je zanjo pomemben obisk zabeležila tudi na strani na facebooku: »V spremstvu osebnega tajnika Phillippa Montilleta, baronice madame Hue, slavnega francoskega novinarja Stéphana Berna in njihove gostiteljice grofice Caroline Levetzov Lantieri ter številnih drugih plemenitih imen Furlanije - Julijske krajine in tudi avstrijske Koroške se je v nedeljo udeležil maše v frančiškanski cerkvi na Kostanjevici v Novi Gorici, si ogledal frančiškanski samostan ter se poklonil prednikom v grobnici Bourbonov. Gvardijanu frančiškanskega samostana patru Jerneju Kurinčiču je podelil odlikovanje reda svetega Ludvika. Princa in goste je sprejel novogoriški župan Matej Arčon, ki je gostom predstavil mesto in mestno občino ter kulturni pomen frančiškanskega samostana in grobnice za goriški ter širši slovenski prostor.«
Kraljeva zadnja volja
Ključno izjavo, podano slovenski nacionalki, je princ Louis Alphonse, ki so ga, kot je dejal, ob prvem obisku obhajala zelo močna čustva, objavil tudi na svoji strani na facebooku: »Kralj Karel X. si je želel biti pokopan tu, zato naj tudi ostane tukaj.«
Prinčevo stališče ima še posebno težo zato, ker je lansko jesen francosko Združenje za vrnitev posmrtnih ostankov kralja Karla X. v kraljevo nekropolo v pariškem Saint-Denisu pozvalo francoske oblasti, naj se začno o vrnitvi pogajati s Slovenijo. Leta 1836 v izgnanstvu v Gorici umrli Karel X. je namreč edini francoski kralj, čigar posmrtni ostanki počivajo zunaj francoskega državnega ozemlja.
Kraljevo zadnjo voljo, da po smrti počiva na Kostanjevici, je tako zdaj potrdil tudi prestolonasledniški princ Louis Alphonse. Novico o prinčevem obisku Kostanjevice in stališče, naj sarkofaga ne prestavljajo, so s poudarkom posredovali vsi pomembnejši francoski mediji.
Morda ni bila kolera V filmski seriji Goriški sprehodi, ki jo je režiral Blaž Kosovel, je goriško-kostanjeviško-bourbonsko zgodbo zgledno opisal zgodovinar Renato Podbersič. Med drugim je povedal, kako zvedavo so Goričani opazovali kralja, ko je redno vsako jutro zahajal k maši v cerkev na Travniku in na sprehode: »Kljub odsvetovanju spremstva in njegovih zdravnikov, naj tega ne počne, saj je prav v tistem času, jeseni 1836, Gorico prizadejal hud mraz. Očitno je bil to eden izmed vzrokov, da je kralj zbolel, kar ga je prikovalo v posteljo in končno tudi vodilo v smrt. Treba je dodati, da Karel X. ni kazal znakov bolezni, ni ga mučila vročina, ni ga mučil kašelj – vendar je vidno hiral. Nekateri njegovo stanje pripisujejo tudi koleri, ki je tisti čas divjala po srednji Evropi, in prav koleri lahko pripišemo, da je bila usodna za kraljevo smrt. Ni podatka, da bi tedaj še kdo drug v Gorici umrl za kolero razen kralja Karla X. Še 4. novembra 1836 je sprejemal voščila za svoj god, obiskovali so ga odličniki, razni plemiči. Tistega dne popoldne se mu je stanje nanagloma poslabšalo, iz postelje ni več vstal, umrl je 6. novembra malo čez polnoč v Coroninijevi graščini na Cingrofu. Tako se je končalo obdobje francoskih Bourbonov.« |
Od kod se zdaj pojavlja prestolonaslednik, če pa je Francija vendar že dolgo – republika? Pokukajmo v zgodovino: bourbonska dinastija je prišla na francoski prestol leta 1589. Natanko ob dvestoletnici, 1789., je revolucija prinesla prvo republiko, ki pa jo je s svojim oklicanjem za cesarja že leta 1804 ukinil Napolen I. Bonaparte. Na tronu ni užival dolgo, že leta 1814 so se na prestol vrnili Bourboni. Najprej Ludvik XVIII., po smrti ga je leta 1824 nasledil Karel X. Po šestih letih vladanja je po julijski revoluciji 1830 moral (že drugič) v izgnanstvo, ki ga je nazadnje pripeljalo v Gorico. Prvič je moral v izgnanstvo že ob izbruhu revolucije 1789. V drugem izgnanstvu, 1830., se je po krajšem bivanju v škotskem Edinburgu preselil v Prago, od tam pa leta 1936 z okoli 120-glavim spremstvom kot gost grofov Coroninijev v Gorico.
Devetinsedemdesetletni Karel X. je umrl komaj sedemnajst dni po prispetju v mesto ob Soči. Ležal je v sobi z oknom, obrnjenim h Kostanjevici. Kralj si je pred smrtno uro zaželel, naj ga k večnemu počitku položijo v tamkajšnji samostanski cerkvi.
Delo slovenskega kamnoseka
V kripto so pozneje postopoma, tako kot so umirali, polagali še druge kraljeve sorodnike: sina Ludvika XIX. in snaho Marijo Terezijo Šarloto (bila je tudi vnukinja avstrijske cesarice Marije Terezije), vnuka grofa Chambordskega, njegovo ženo Marijo Terezijo Beatriko Kajetano in parmsko vojvodinjo Luizo Marijo Terezijo. Ob njih je v niši pred grobnico Bourbonov pokopan še dvorni minister Pierre Louis Jean Casimir, ki je Karlu X. sledil v izgnanstvo. Zvesto vdan svojemu kralju je želel biti pokopan v njegovi bližini. Čeprav je umrl na Dunaju, so mu izpolnili zadnjo željo, kje naj počiva. Na Kostanjevici. Vsi zadnji člani dinastije Bourbon počivajo v kripti, ki leži natanko pod cerkvenim daritvenim oltarjem, le minister ločeno ob dostopnem hodniku, kot njihov simbolni varuh. Sarkofage iz nabrežinskega marmorja je leta 1884 izklesal goriški kamnosek Anton Ušaj. V bivši Jugoslaviji so veljali za najlepše v vsej državi.
Balzamirana trupla pokojnikov so sicer položena v neprodušno zaprte svinčene krste, te pa v kamnite sarkofage. V kraljevem je – po habsburškem običaju – posebna steklena žara z njegovim srcem. Le Luize Marije Terezije niso polagali v marmor, pustili so jo v bronasti krsti, kot so jo na Kostanjevico pripeljali iz Benetk. Na sarkofag grofa Chambordskega, ki bi bil vladal kot Henrik V., so pod stekleni pokrov položili simbolno pozlačeno krono. Med hudimi boji prve svetovne vojne jo je nekdo odnesel in doslej se še ni pojavila. Hudo porušeno Gorico sta 17. novembra 1917 obiskala avstrijski cesar Karel I. in njegova žena Cita, vnukinja Luize Marije Terezije. Z goriškega gradu je zrla v porušeno Kostanjevico ter naročila, naj bourbonske sarkofage prepeljejo na varno v karmeličanski samostan v Döblingu. S posebnim avstrijsko-italijanskim dogovorom so jih 1. oktobra 1932 vrnili na Kostanjevico. Tam odtlej počivajo v miru – in tako naj tudi ostane.
