LJUBLJANA – »O fotografiranju iz zraka bi lahko govoril ure in ure. Tudi o tem, kaj vse opaziš ob pogledu iz ptičje perspektive. A pokrajino pod seboj opazujem in beležim največkrat le skozi iskalo fotografskega aparata, tako da zgolj za opazovanje ni časa,« pravi fotograf in naš dolgoletni sodelavec Primož Hieng, sicer zaljubljen v poglede z neba.
Njegov uradni poklic je – fotograf. Pravi, da se je iz sprva čisto ljubiteljske dejavnosti nabralo toliko vsega, da mu zdaj že četrto leto prispevke plačuje država. A ne miruje. Pripravil je 54 samostojnih fotografskih razstav, sodeloval na več kot tristo skupinskih razstavah po vsem svetu ter prejel več kot sto nagrad in priznanj. Seznam publikacij, kjer se pojavljajo njegove fotografije, je dolg in obširen. »Bogat bi bil, če bi vse zaračunal, tako pa …«
Na domači knjižni polici je osem avtorskih monografij, od tega šest s fotografijami iz zraka. Začelo se je zdaj že davnega leta 1995, ko si je zaželel, da bi s fotografskim aparatom, ki je njegov stalni spremljevalec pri opravljanju novinarskega poklica, pogledal, kakšna je kamniška občina iz ptičje perspektive. »Želja se je uresničila, ko smo dočakali primerno vreme,« začenja svojo pripoved. »Neke julijske sobote smo poleteli s helikopterjem Letalske policijske enote, ki ga je upravljal pilot Bojan Živko. Takrat še ni bilo digitalnih fotoaparatov in sem fotografiral na diafilm. Kakšnih petnajst sem jih porabil in po uri letenja sem vedel, da smo uspešno opravili delo. Pilot Živko je bil odličen učitelj, zelo dobro je poznal tudi kraje, ki sem jih želel fotografirati. To je bila imenitna šola za vse nadaljnje polete.«
Seznam teh poletov postaja dolg in obsežen. Lani je s helikopterjem prekrižaril vseh 26 občin osrednjeslovenske regije. Seveda je fotografiral tudi celotno območje Mestne občine Ljubljana, ki je po njegovem mnenju zelo velika, naporna za fotografiranje, poleg tega pa Ljubljana ni samo staro mestno jedro pa grad in Tivoli. V mestno občino spadajo, recimo, tudi Šmarna gora na zahodu in Janče na vzhodu.
Iz zraka je lahko dober turistični vodnik za občine Lukovica, Domžale, Šenčur in Kranj, reko Krko od izvira do izliva v Savo, iz ptičje perspektive pa je fotografiral tudi Cerkniško jezero in sečoveljske soline. Zgodba o solinah je nekaj posebnega.
Ko je hodil na slovensko obalo na dopust, je skoraj vsak dan pohitel tudi v soline. Nerad govori o zaljubljenosti umetnikov v ta košček naše obale. Po nekaj letih se mu je želja, da bi jih fotografiral iz zraka, končno uresničila. »Ko je bilo že vse dogovorjeno, ko je kazalo, da bo vreme primerno za fotografiranje, so me zelo vljudno opozorili, da potrebujem dovoljenje Krajinskega parka Sečoveljske soline,« razlaga. »No, pa ne bo nič s to dolgoletno željo, sem si rekel, ko sem izvedel, da ne gre zgolj za formalnost ali požigosan in podpisan list papirja. Andrej Sovinc, vodja parka, mi je sredi solinarskih polj zelo temeljito razložil, kakšno je življenje na tem območju. Po dobri uri se je le omehčal, ko sem omenil, da bi bile fotografije solin iz zraka lahko zanimive tudi zanje. Čez nekaj dni je dovoljenje prek faksa le prispelo na Brnik, od tam pa je k morju poletel njihov helikopter. Nastale so zares enkratne fotografije, ki so jih maja letos občudovali tudi na razstavi v Evropskem parlamentu v Bruslju.«
Pogosto ga sprašujejo, pravi, ali ga je kaj strah. »Če bi rekel, da ne, bi lagal, je pa to bolj trema kot strah,« odgovarja Hieng. »Povsem zaupam pilotom, ki znajo zares poskrbeti za prijetno vzdušje pred in med letom, poleg tega sem prepričan, da so vrhunsko usposobljeni za svoje delo. Sicer pa se zaradi hrupa niti ne pogovarjamo veliko, le toliko, da na določenem območju povem, kaj bi rad fotografiral. Takrat se začne že znani postopek. Pilot zmanjša hitrost helikopterja in mi pove, da lahko odprem vrata.«
Pravi, da potem nastopi tisti čarobni trenutek, ki je po njegovem mnenju podoben občutku slikarja, ki sedi pred belim in praznim platnom. »Čas je v zraku še toliko bolj dragocen, zato ni možno, da bi razmišljal, kaj bi pa zdaj fotografiral,« pove. »Treba je delovati premišljeno, saj ni nobenih možnosti za popravljanje napak. Pa tudi streljam ne kar povprek, da bi nato doma na računalniku izbiral najboljše fotografije. Enkrat se mi je že zgodilo, da mi je zmanjkalo prostora na kartici digitalnega fotoaparata. K sreči je bilo to že čisto na koncu fotografiranja območja Ljubljane. Le še toliko posnetkov sem imel, da sem lahko poslikal novi stadion v Stožicah.«
Če ne razstavlja, pripravlja knjige s fotografijami iz zraka. »Prva takšna knjiga s fotografijami solin je izšla leta 2008, nato sem izdal še dve z območja Kamnika. Prva je izšla leta 2010 z naslovom Kamnik – portret iz zraka, druga, Pod nebesi kamniških planin, pa leto pozneje. Pred dvema letoma sem izdal knjigo Domžale – med nebom in zemljo, konec lanskega leta delo Občina Lukovica – kot jo vidijo ptice, maja letos pa najbolj obsežno, 160 strani debelo knjigo Ljubljana – pogled z neba.«
In želje? »Da bi se življenje v naši zares lepi Sloveniji toliko popravilo, da ne bi samo tarnali, da ni denarja, tudi za fotografiranje iz zraka,« sklene Primož Hieng. »Neskončno pa sem hvaležen vodstvu, tehnikom in pilotom Letalske policijske enote, saj so vedno našli veliko razumevanja za moje fotopotepanje po zraku. Mali helikopter AB 206 je bil vedno na voljo, se je pa že zgodilo, da smo čakali na izboljšanje vremena in dvakrat – žal – celo odpovedali fotografiranje,« sklene svojo pripoved Hieng.
