Stara pot k sv. Primožu, kakor skrajšano pravijo domačini, se odcepi prav blizu Stahovice. O cerkvi sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom je poročal že Janez Vajkard Valvasor in zapisal, da je slovela kot romarski cilj. Tudi zdaj je priljubljena točka za številne pohodnike. Mimogrede: pot k sv. Primožu je po februarski nesreči in žledu že očiščena, čeprav previdnost pri hoji pod drevjem ni odveč.
Zgodovina svetišč pri sv. Primožu je zelo dolga. Prva cerkev je na tem kraju gotovo stala že v 12. stoletju. Najstarejša listina, ki je tudi prva priča romanj, je iz leta 1396. Papež Bonifacij IX. je 9. julija tistega leta vsem obiskovalcem in darovalcem, ki so prispevali za cerkev, naklonil odpustke. Že takrat so tu hranili svetinje rimskih mučencev iz dobe cesarja Dioklecijana – svetih Primoža in Felicijana.
Ko so v slovenske dežele začeli vdirati Turki, so kamniški meščani relikvije teh dveh mučencev shranili na varno v svoje utrjeno mesto. To je bilo okrog leta 1471. Bile so v cerkvi sv. Jakoba, kamor so pozneje prišli frančiškani. Leta 1597 se je tedanji kamniški župnik obrnil na patriarha v Ogleju in ga prosil, naj dovoli, da se svetinje spet prenesejo v cerkev sv. Primoža in Felicijana. V pismu je omenil, da svetinje v cerkvi sv. Jakoba obišče le malo ljudi, gori pa je lepa, s slikami okrašena cerkev. Vsa stvar se je zavlekla do leta 1628. Šele takrat je patriarhov poslanec razsodil, naj del svetinj ostane v frančiškanski cerkvi v Kamniku, drugi del pa naj se v slovesni procesiji nese na goro in položi na staro mesto.
Pripomba kamniškega župnika leta 1597 o lepoti cerkve je upravičena
Tu so lepa gotska arhitektura, dvodelna ladja, pozneje prizidan prezbiterij, zgodnjebaročna oltarna oprema, predvsem pa biser gotskega slikarstva – čudovite freske. Avtor fresk se je podpisal s črkama VF in z letnico 1504. S slikarijami je anonimni mojster nadpovprečnih sposobnosti pri nas v razvoju predbaročnega stenskega slikarstva dosegel nesporen umetnostni vrh. V svoji stroki je bil široko razgledan in niso mu bili neznani dosežki tedanjega nizozemskega, nemškega in italijanskega slikarstva, tisti čas vodilnih v Evropi. Svetoprimoške slikarije so res visoka pesem našega stenskega slikarstva, s katerim se po gostoti spomenikov, njihovi ohranjenosti in slogovni raznolikosti uvrščamo med najzanimivejše dežele v Evropi.
Od opreme v cerkvi sv. Primoža je seveda treba omeniti rezljani in pozlačeni leseni veliki oltar iz leta 1628, ki je eden od zgodnejših primerkov naših zlatih oltarjev. Tu so še stranska oltarja ob slavoločni steni iz let 1655 in 1656, na zidanem pevskem koru orgle iz leta 1680 in lesena prižnica, ki jo je leta 1742 s podobami evangelistov, Brezmadežne in z motivom košarice rož po naročilu kamniškega župnika in ljubljanskega akademika Maksimiljana Leopolda Raspa poslikal znani ljubljanski baročni slikar Valentin Metzinger. Iz leta 1632 je velika slika na severni ladijski steni, na kateri je upodobljenih 24 prizorov iz legende o mučeništvu in čudežih Primoža in Felicijana. V južni stranski ladji je nekam nenavadno postavljen kamnit gotski baldahin, pod katerim so shranjene relikvije obeh cerkvenih patronov.
V neposrednem sosedstvu cerkve sv. Primoža in Felicijana, le nekaj korakov višje, je cerkev sv. Petra. Pot od prve k drugi je speljana navkreber. Skromna cerkev, ki jo obiskovalci zaradi slavne sosede pogosto prezrejo, je na razširjeni naravni polici, kar daje misliti, da je tu pred njo že stala kaka cerkev ali drug objekt. Zdajšnja je nastala v sedemdesetih ali osemdesetih letih 15. stoletja. Sodeč po sklepnikih v prezbiteriju jo je postavila ista delavnica, ki je zgradila dvoladijski prostor spodnje cerkve sv. Primoža, in v njej postavila še baldahin.
Stavba je preprostih oblik in brez zvonika, če ne štejemo strešnega stolpiča nad preprosto in visoko fasado. V njej so trije oltarji zlatega tipa in trepetavo poslikan raven lesen strop, ki dodatno vzbuja vtis pomirjajočega šepetanja tišine. Poslikan lesen strop je že zgodaj pritegnil pozornost strokovnjakov, saj je namreč najstarejši in najlepši pri nas; ustvarili so ga v letih od okrog 1470 do 1480. Odlikujejo ga vzorci, ki so upodobljeni s pravo filigransko natančnostjo. Značilni so motivna raznovrstnost, brokatni vzorci, ki jih ne najdemo nikjer drugje, tako kot tudi ne vzorca lilij, potem školjčni motivi, trakasti prepleti z rozetami kot tudi bogat izbor živali, med katerimi so bajeslovna in eksotična bitja.
V to še povsem gotsko prostornino se dobro vključujejo trije zlati oltarji iz 17. stoletja, od katerih sta si zdajšnji glavni in levi stranski oltar močno podobna. Po 17. stoletju se s to cerkvico očitno ni dogajalo nič posebnega, zato se je ohranila taka, kot bi se takrat zanjo ustavil čas …
Primož Hieng Kropivnik ob vhodu v cerkev Notranjost cerkve sv. Primoža in Felicijana Pot k sv. Primožu vodi iz Stahovice skozi vas Prapretno. Znamenite svetoprimoške freske Eden od dveh stranskih oltarjev Obe cerkvi sta nad dolino Črne. Cerkvena zvonika in stara mežnarija, v kateri je okrepčevalnica. Cerkev sv. Primoža in nad njo še cerkvica sv. Petra (Fotografije: Primož Hieng) Citat Turistična tribuna Po 17. stoletju se s to cerkvico očitno ni dogajalo nič posebnega, zato se je ohranila taka, kot bi se takrat zanjo ustavil čas.
