Pred štirimi leti sem v odprtem pismu Zdravniški zbornici Slovenije ob zapletih pri reševanju primera Nekrep, potem ko smo bili skoraj po letu dni od smrti spet na začetku poti reševanja, zapisal, da je ravnanje zbornice oziroma odgovornih s predsednico na čelu nestrokovno, neodgovorno in brez pietete do staršev umrlega otroka. Predsednica se je odzvala z izjavo, da sem sramota za »zdravništvo«, in to podkrepila še z mnenjem, da gre za neprimerne pritiske politike na stroko. O tem je pisala tudi v zborniku predavanj sestanka slovenskih zdravnikov v okviru Svetovnega slovenskega kongresa. Res je tudi, da se je »zdravništvo« kot ceh zavilo v »modri« molk, svoje nestrinjanje z ravnanjem zbornice je jasno izrazilo le nekaj posameznikov. Zapletali in skrivali smo se za zahtevnostjo primera in iskali vse možne razlage in izhode, samo da ne bi priznali tistega, kar se je zgodilo. Očitno nismo razumeli trenutka in se nismo zavedali posledic, ki jih bo tako ravnanje imelo za zdravnico, starše in seveda tudi za zdravniško zbornico. V očeh mnogo laikov, da ne rečem večine, ki so o tem razmišljali in sledili primeru, nismo bili verodostojni. In to še posebno ob dejstvu, da je zdravniški zbornici od ministrstva za zdravje dano pooblastilo za strokovni nadzor, kar je posredno izraz popolnega zaupanja javnosti v njeno strokovno, odgovorno in pošteno delo!
Odpiranje ran
Pretekli teden se je v časopisu pojavila vest o ponovnem odločanju o usodi licence dr. Zlatke Kanič, kajti po mnenju MZ nista v skladu večja strokovna napaka, ki naj bi se zgodila v tem primeru, in čas odvzema licence zdravnici, o čemer so odločili na zbornici. Ali res še ne more priti do zaključka tega nesrečnega primera? Ali res ne razumemo, da kazen, kakršna koli, ne bo prispevala k rešitvi problema in problemov, ki jih imamo? Ali in kaj smo spremenili v organizaciji, sistematizaciji dela v bolnišnici? Ali se zavedamo, da s stalnim odpiranjem problema ponovno odpiramo rane staršem? Prepričan sem, da postopek, ki ni v skladu s sodobnim pristopom k takim zapletom, dela nepopravljivo škodo tudi zdravnici, neupravičeno, kajti napake se nam dogajajo in se nam bodo dogajale. Kdaj bomo začeli upoštevati priporočila Luksemburške deklaracije iz leta 2005, ki državam priporoča, da zaplete v zdravstvu začnejo reševati odkrito, s poročanjem, analizami in ukrepi, ki bodo preprečili ponovitve napak? Vse to seveda brez sramotenja in kaznovanja zdravstvenega delavca, ki se mu je napaka pripetila.
Napake so
Napake v zdravstvu se dogajajo pogosto, celo v 8–10 odstotkih. Prej ko bomo to priznali, se odprli, pokazali na zahtevnost našega dela, na pomembnost odločitev v kritičnih trenutkih za bolnika in tudi za zdravnika, velikost psihične obremenitve le ob misli na mogočo napako in obremenitev, ki je prisotna ob njej, prej bo javnost to sprejela in vsaj nekoliko lažje nam bo.
Kaj imamo pred seboj zdaj, po štirih letih, ko smo najprej zanikali kakršno koli strokovno napako (notranji nadzor), ko smo na vse možne načine iskali izvedenca, ki bi nas »rešil«, ko je odstopila komisija s prof. Denisličem na čelu, ki je ugotovila napako, vendar je bilo njeno stališče v zbornici izničeno, ko je bila zdravnica obsojena (sodba, kot vem, še ni pravnomočna) in, kot vidimo zdaj, zadeva še vedno ni zaključena. Neprimerno ravnanje zdravniške zbornice in odgovornih še vedno ni prineslo miru staršem, prav tako zdravnici ne prinaša miru in možnosti pogleda naprej. Ni empatije ne do staršev ne do zdravnice, ki se ji vsaj na videz poskuša pomagati. Vse dogajanje je odsev našega časa in vse večje »tehnizacije«, brezčutnosti v medicini, ki v človeku vidi le še posamezne organe in posamezne patološke procese. Celote pred našimi očmi ni, kaj šele čustvenega sveta bolnika in svojcev. Ob tem se spomnim tudi na komentarje mnogih iz zdravstva, ki so ravnanje staršev umrlega otroka komentirali kot neprimerno, kot željo po maščevanju, obračunu z zdravnico. Ob tem bi zapisal le to, da naj se vsak izmed nas poskuša zamisliti, kako bi ravnal, če bi se mu zgodilo kaj podobnega. Reakcije so lahko različne, od vdanosti, užaljenost, prizadetosti, jeze do maščevalnosti, in nobeni ne smemo in ne moremo očitati ničesar; so čustvene, kar je ob izgubi otroka razumljivo. Na nas kot stroki je le to, da smo in ostanemo v vseh takih primerih pošteni in strokovno natančni, do sebe in bolnikov!
