BRESTANICA, KRŠKO – Med nedeljsko smuko se je smrtno ponesrečil 15-letni Jan Piltaver iz Brestanice, nedaleč od Krškega. Jan je bil dijak krške tehnične gimnazije, ki spada k tamkajšnjemu srednješolskemu centru. Na smučišču je bil z bratrancem ter učitelji in učenci svoje šole; slednji so v včerajšnjem dopoldnevu s solzami v očeh zapuščali hišo Piltaverjevih v Brestanici, kjer so obiskali Janove svojce, da bi jih nemara vsaj nekoliko potolažili. Tam je bil tudi učitelj, ki je bil z njim na smučišču in je s tega izleta prinesel bridko službeno izkušnjo.
V hiši je bilo mogoče slišati ženski glas, ki je sekal turobno tišino, tišino, v kateri ni bilo niti petja spomladanskih ptic. Ženski glas je iz razburjenega prešel v jokajoče ječanje. Brat Janove mame Brigite pravi, da sta njegova sestra in mož Boštjan na pomirjevalih, zato, razumljivo, z njima ni bilo mogoče govoriti. Tudi njegove oči so rdeče od jokanja za nečakom, ki ga ne bo več nazaj. Njegova žena Jelena (Janova teta) je poudarila, da je bil njun sin z Janom na istem smučišču in da je od blizu doživel bratrančevo smrt.
Bratranec: »Jana ni«
»On je bil blizu, po naključju pa so bili tam tudi zdravnica in drugo osebje. Toda niso mu mogli več pomagati,« začne Jelena. »Naš je potem moral spakirati vse Janove stvari.« Bratrančeva nesreča je njenega sina tako šokirala, da ni mogel poklicati svojih najbližjih: »Ko smo ga poklicali, ni mogel nič govoriti, le ponavljal je 'Jana ni',« ponovi žalostno zaporedje dogodkov v nedeljskem popoldnevu, večeru in noči. In noč je morala biti tam dolga, kruta in raskava.
Jan je bil športnik, že od osnovne šole se je ukvarjal s karatejem in, kot se spominja teta, v svoji kategoriji je bil že eno leto državni prvak. Izvemo še, da je bil član Karate kluba Triglav in zelo nadarjen za borilne veščine. Za spis V nesreči nisi sam, v katerem je zapisal izkušnjo s katastrofalnimi poplavami, je lani dobil diplomo nacionalnega odbora natečaja Evropa v šoli in knjižno nagrado društva Bralna značka. Opisujejo ga kot talentiranega fanta, ki je imel nadvse rad šport. »Rad je imel tudi smučanje in dejal je, da bi ga treniral, če bi le živel bliže smučišču,« se nečakove zaljubljenosti v bele strmine spominja teta.
Po prvih podatkih oziroma predvidevanjih je bil za Jana usoden zlom tilnika, ko je priletel ob drevo, včeraj je med našim pogovorom potekala obdukcija. Teta nesrečnega najstnika opiše kot dobrovoljčka, nato pa ji misli odtavajo nekam v preteklost, h kdo ve kateremu spominu, ki jo pripravi do tega, da težko zasope. Znova se je je dotaknila bolečina izgube.
Sosedje so dejali, da je bil Jan športu predan fant, in bili tako v šoku, da se niso mogli zares odpraviti k Piltaverjevim, da bi jim izrekli sožalje ob boleči izgubi. Precej tesnobe se je čutilo na Dorcu, predelu Brestanice, kjer je Jan doživel cvet svoje mladosti. Poleg staršev ga bo pogrešala tudi mlajša sestrica, prav tako pa tudi sošolci iz prvega letnika tehnične gimnazije.
Prijatelji v šoku
Na drogu pred šolo turobno plapola črna zastava. Takoj po vstopu v avlo skorajda trčimo ob mizico, na kateri so Janova slika, šopek iz gerber in v verzih Toneta Pavčka vtkano poslednje slovo Janu. Podpisujejo ga tako sošolci kot starejši dijaki. Za najstnikom, ki so ga klicali Johny, so sošolci in prijatelji izlili čustva na družabnem omrežju Facebook, kjer v zadnje slovo izražajo žalost ob izgubi talentiranega in priljubljenega fanta, ki je tako tragično končal prekratko življenjsko pot. Janova sestrična Lea je, denimo, zapisala: »Nikoli ne bomo pozabili tvojega smeha, karatejskih prvin, ki si nas učil vse, odkar si začel svojo karatejsko pot, prijateljstva in vsega najlepšega, kar smo doživeli skupaj!« Sošolec Florijan je bil šokiran: »Še uro pred tvojo nesrečo sva se skupaj smejala. Upam, da boš našel mir v drugem svetu.« Prijateljica Anja je potožila: »Ne morem verjeti, še včeraj se je moja mami menila s tvojo mamico Brigito, kako se imate fajn na smučanju, danes te pa ni več.« Ali kot je v svojem nagrajenem spisu pomodrovala mlada Janova duša: »Mnogokrat ne vidimo drug drugega. Živimo skupaj, pa vendar daleč, drug mimo drugega.« Bil je fant z globino, ki ga bodo nedvomno mnogi pogrešali: »Združujeta nas sreča in nesreča. V nesreči spoznaš prijatelja, soseda, človeka s srcem. In vesel sem, da mi je bilo dano to spoznati.« Zdaj gre upati, da bodo taki ljudje prišli k Janovim najbližjim in jim pomagali prebroditi čeri boleče izgube, ki jo doživljajo.
Policija: Smo še v fazi preiskave
Policija še preiskuje okoliščine nesreče: »Na podlagi zbranih obvestil in ugotovljenih dejstev bodo novogoriški kriminalisti podali ustrezen ukrep,« so sporočili in pojasnili, da so od decembra do 5. marca obravnavali 11 dogodkov s hudimi telesnimi poškodbami. Janova nesreča je 12. V lanski zimski turistični sezoni na smučiščih na območju novogoriške policijske uprave niso obravnavali dogodkov oziroma nesreč na smučiščih s smrtnim izidom.
Janov primer nas še enkrat opominja, da popolne varnosti ni, da je mladenič – kljub ljubezni do športa – prišel do ovire, ki je ni mogel zaobiti. In še enkrat velja opozoriti na pozornost na belih strminah, kjer lahko življenje dobi nepričakovane zasuke, zlome ali celo konce.