Priklenjen na voziček, a nič več zaprt v hiši

ŠMARJE PRI JELŠAH – Čeprav marsikdo težko razume, da mediji ne morejo rešiti težav vsakega posameznika, pa je res, da lahko pri tem pomagajo. In to tudi izdatno. Izbrskajo zgodbe, opozorijo na stisko, pomagajo zbrati pomoč. Zaradi medijev se je v nekem delu dobro iztekla tudi zgodba Denisa Gregla, o katerem smo pisali v Slovenskih novicah.

Osemindvajsetletnik je paraplegik, ki je v vozičku pristal po zdravstvenih zapletih. Natančneje pred skoraj enim letom, ko so nastale komplikacije po operaciji. »Ob približno štirih zjutraj v bolnišnici na lepem nisem več mogel premikati nog. Kot se je pokazalo, se je razvila flakcidna paraplegija. Čez čas se je razvil še dekubitus na obeh kolkih in kolenih, zaradi česar sem bil premeščen na oddelek za plastično kirurgijo,« se spominja stvari, ki so mu nepričakovano povsem spremenile življenje. Postal je paraplegik, postavljen pred dejstvo, da se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. A težav s tem še ni bilo konec. Zaradi poškodbe hrbtenjače ima tudi motnje v izločanju urina in druge težave, na primer s krvnim tlakom in podobno, še vedno pa ima tudi bakterijo E. coli oziroma ESBL. Zaradi hromih nog je odvisen od tuje pomoči, torej od staršev. Sam ni zmožen niti samostojnega prestavljanja z vozička na posteljo. »Kot kaže, res drži, da kadar ima hudič mlade, jih ima res in mnogo,« komentira s pregovorom. Nima namreč službe in zdaj prejema socialno pomoč. Po poklicu je sicer gostinec, vendar ni več zmožen za delo in mu namesto tega pomagajo tudi starši. »Kdo me bo pa vzel v službo? In kako bi delal z gosti na vozičku? Živim s starši. Mama je invalidsko upokojena, oče pa zaposlen, čeprav je tudi sam zaradi poškodbe rame invalid tretje kategorije. Ironija, a namesto da bi jaz kdaj kaj pomagal njima, onadva pomagata meni,« nadaljuje.

Čeprav je odvisen od drugih, se trudi živeti samostojno, kolikor se le da. Svet, kot pravi, se zaradi njega ni ustavil, ampak se še kar vrti, in tudi sam mora živeti naprej. S postelje na voziček in obratno sicer ne more sam, lahko pa se samostojno pelje v vozičku. To sicer ni veliko, a zanj pomeni ogromno, da je lahko vsaj delno neodvisen. A kljub volji, ki jo ima, stvari niso lahke. Zapletlo se je namreč že na začetku belega sveta, v katerega si želi. Dovoz na cesto, ki vodi od njihove hiše, je bil makadamski in je zato zanj pomenil nepremostljivo oviro. Logična in edina rešitev je bilo asfaltiranje, a obenem tako rekoč nemogoča. Stroškov asfalta, ki bi mu omogočil samostojen ali pa vsaj lažji odhod od doma z vozičkom, sam nikakor ni zmogel, glede na nizke dohodke pa tudi družina ne.

Mecen in občina

Potem pa je njegova zgodba zaradi Slovenskih novic prišla do ušes okoljskega poznavalca in estradnega mecena Silva Bezjaka, ki se veliko ukvarja tudi z dobrodelnimi stvarmi, in je sklenil Denisu priskočiti na pomoč. »Izvedel sem zanj in njegovo veliko željo, da bi lahko sam odšel od doma, vendar je to nemogoče zaradi neurejenosti dovoza do hiše. Od hiše do lokalne ceste je namreč vmesni makadamski del, tudi zemlja. Začel sem iskati sponzorje in posameznike, ki bi lahko pomagali. Povezal sem se z Občino Šmarje pri Jelšah, kjer smo se zadeve lotili s svetovalcem oddelka za komunalo in infrastrukturo Bojanom Žaberlom in županom Stankom Šketom. Vesel sem bil zaradi njunega odziva, saj je župan takoj stopil v akcijo za ureditev dovoza do hiše,« je povedal Bezjak. »Stroški so bili skupno 2400 evrov, kar je pokrila Občina Šmarje pri Jelšah. Kot dogovorjeno, je občina zagotovila zemljiška dela s kompletnim gramoznim nasipom in pripravo za asfaltiranje,« pravi Bojan Žaberl. K akciji so nato pristopili še izvajalec asfaltiranja podjetje Jureto in KOP Brežice.

Pomagali so ne le Denisu, ampak vsej družini. Denis Gregl se vsem omenjenim in še Teji Lever iz Divass Caffe Nazarje, dr. Aurori Nassib, patronažni službi Šmarje pri Jelšah, Inštitutu za rehabilitacijo Soča, socialni oskrbnici Brigiti Jecl, vsem donatorjem in drugim, ki so kakor koli pomagali, zahvaljuje za pomoč. »Iskrena hvala, da ste mi olajšali pot v svet,« kratko pravi.

Pozabljiva država?

»Dokler se ti ne zgodi kaj takšnega, ne moreš vedeti, da siceršnje povsem vsakdanje in normalne stvari na lepem postanejo nedosegljive. Verjamem, da marsikdo niti pomisli ne na to, da je upravljanje invalidskega vozička po asfaltu nekaj povsem drugega kot po makadamu. Zato sem zares vesel in hvaležen vsem, ki so mi to omogočili. Brez njih si tega zagotovo ne bi mogel privoščiti, saj je zame glede na moje prejemke to veliko predrago. Zdaj pa se lahko od doma odpeljem brez ovir,« pravi. Nekaj časa bo še minilo, da bo nov dovoz začel uporabljati v pravem pomenu besede, saj ga čaka še bivanje v bolnišnici, a pravi, da bo vse nadoknadil po vrnitvi.

Čeprav je asfalt položen in že v uporabi, pa akcija po Bezjakovih besedah še ni povsem končana. Za Denisa in vse, ki so sodelovali v njej doslej, v kratkem pripravlja še dobrodelno druženje. Kot je že dogovorjeno, bosta nastopila Brigita Šuler in Nace Junkar, pridružili pa naj bi se jima še nekateri iz vrst tistih, ki so že pomagali pri Bezjakovi dobrodelnosti. A dobrota in pripravljenost pomagati imata tudi svojo ceno in omejitve. »Vsak dan dobivam klice na pomoč od številnih ljudi, ki ne morejo več živeti normalno iz takšnega ali drugačnega razloga. Ampak na žalost ne morem pomagati vsem, čeprav bi rad, ker je to nemogoče. Sem samo človek, ki stori, kolikor pač lahko. Me pa takšne stvari motijo. Sprašujem se namreč, zakaj je država pozabila na svoje državljane,« pravi Bezjak.