Fizična bolečina, ki jo spremlja globoka čustvena rana. Včasih je ta še bolj boleča kot udarec, ki ga ženska začuti na svojem telesu. Sledi sram, ki to poganja naprej.
Kako naj ženska izstopi iz partnerskega odnosa, v katerem je že toliko pretrpela in se tolikokrat pustila ponižati? Prava pot je le ena – naučiti se mora ceniti sebe in začeti postavljati meje.
Le v redkih primerih se tudi moški odloči za spremembo pri sebi in se odnos z veliko dela lahko ohrani, vendar vemo, da v večini primerov ni tako. Resnične spremembe niso lahke, zato se lahko zgodijo samo tako, da pogledamo vase in znova vzpostavimo ljubeč odnos do sebe. In takrat nasilje ni več sprejemljivo. Upamo si pogledati resnici v oči – da to ni ljubezen, ampak njeno nasprotje.
Ob današnjem mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami objavljamo zgodbo ženske, ki je nasilje izkusila na svoji koži.
Moja zgodba
Sem mama treh otrok in zase lahko rečem, da imam vedno lepo pospravljeno, tako da so me prijatelji, ki so prihajali na obisk, vsakič znova vprašali:« Kako ti to uspe, da imaš tako lepo urejen prostor in da si tudi sama urejena, kaj je tvoja skrivnost?« Mož je samo zamahnil z roko in dejal: »To se vendar razume, ženska mora znati dobro gospodinjiti in skrbeti za red v domu. Kaj pa naj drugega počne v življenju?« Leta so minevala in obiskov je bilo vse manj, morda tudi zato, ker niso več marali poslušati njegovih večnih pritoževanj, kako mora biti postavljen krožnik in kje naj bo kozarec. Tudi mene je bilo globoko sram, ko me je poniževal pred njimi z vulgarnimi besedami, ki jih sama težko ponovim. Vedela sem, da včasih pregloboko pogleda v kozarec, a ga nisem hotela vznemirjati. Upala sem, da se bo vse samo uredilo. Leta so minevala in otroci so odrasli, zato sem se odločila, da se vpišem na fakulteto. Vedno sem sanjala o tem, kako rada bi diplomirala in si poiskala bolje plačano službo. Želela sem si privoščiti vse tiste majhne radosti, za katere ni bilo nikoli denarja. Hotela sem v svet, uživati preostanek življenja, spoznavati nove ljudi, obiskovati gledališče, zajeti življenje s polno žlico. Z navdušenjem sem povedala možu, da sem se vpisala na izbrano fakulteto, in presenečena ugotovila, da mu to ni bilo všeč. Njegova izjava, da sem preveč neumna, me je prizadela, a mi hkrati vlila poguma, da zadevo izpolnim. Ko sem štiri leta in pol kasneje diplomirala, se je na njegov čemerni obraz zarisal še prezir. Nekega dne je izbruhnil z veliko silo in s kričanjem poudarjal, kako narobe sem ravnala, ko sem pridobila boljšo izobrazbo od njega. Ni mogel sprejeti, da sem v nečem boljša od njega. Saj sem razumela, da je tudi on vedno želel diplomirati, a ker ni naredil zadnjega izpita in diplome, mu je vse padlo v vodo. Hotela sem ga potolažiti, pa me je krčevito prijel za obe roki in me vrgel ob steno. Ko sem padla na tla, me je dvignil, kot da sem prazna vreča, in me z glavo porinil naprej proti hladilniku. Z glavo sem udarila ob rob stene in začutila toplo tekočino, ki mi je prekrila obraz. Ustrašila sem se in ga rotila, naj pokliče rešilca. »Ni govora!« je pribil. Obljubila sem mu, da bom rekla, da sem padla, da ne bom povedala nikomur, kar se je zgodilo. Na hitro je pograbil telefon in ga vrgel na tla. Ko sem bila v rešilcu, sem jokala, ker sem čutila, da tako ne morem več živeti. Na spletu sem našla Žensko svetovalnico, organizacijo, ki pomaga ženskam, žrtvam nasilja. Zdaj že leto dni obiskujem njihove programe in hvaležna sem jim za vso podporo, razumevanje in pomoč. Ne morem si predstavljati, kaj bi brez njih. Želim si, da bi vsaka ženska, ki trpi zaradi nasilja, dobila informacijo, da obstaja Ženska svetovalnica in jih poklicala na 01 251 1 602, da bi ji lahko pomagali iz začaranega kroga nasilja, tako kot so meni. Zdaj vem, da imam pravico živeti brez nasilja, in to pravico tudi živim!
Ženske nasilne partnerje dolgo zapuščajo
Raziskava o nasilju iz leta 2010 kaže, da je vsaka druga ženska v Sloveniji doživela eno od oblik nasilja, najpogosteje psihično (49 odstotkov), zatem fizično (23 odstotkov). Lani je bilo 1484 žensk žrtev nasilja v družini. V prvem letošnjem polletju se je v krizne centre in varne hiše zateklo 293 žensk in 180 otrok.
Lani je bilo umorjenih oziroma ubitih sedem žensk, od tega pet v družinskem krogu. Femicid, kakor se imenuje to kaznivo dejanje, je po mnenju stroke izid dlje trajajočega nasilja v partnerskem odnosu. Ženskam je treba zato ob odločitvi, da nasilne partnerje zapustijo, pomagati, da se osamosvojijo. Kot ugotavljajo, ženske nasilne partnerje dolgo zapuščajo, povprečno jim to uspe v sedmem poskusu, v nevarnosti pa so še približno leto dni po odhodu.
