Prijateljici je šla za
 poroka, zdaj životari

TRBOVLJE – »Jaz sem ji popolnoma zaupala!« je širokosrčno razlagala – rakica po horoskopu. Spoznali sta se v trboveljski Livarni. Pred 34 leti. Med 66-letno Viktorijo Petauer in 14 let mlajšo Alenko Forjan je v letu Titove smrti vzklilo prijateljstvo. Zaupljiva Trboveljčanka je čutila, da bo večno. Družini sta skupaj letovali na morju in si za praznike vneto pošiljali voščilnice. Po približno desetih letih prijateljevanja sta zakonca Forjan odprla trgovino s pleteninami. »Najprej sta poslovala kot Alenka, s. p., po nekih težavah, točno kakšnih, ne bi vedela, sta pod istim imenom odprla d. o. o.«

»Ko sem leta 2007 praznovala okroglo obletnico, sem jo povabila v zagorski Ribiški dom, res smo se imeli luštno!« Naslednje leto je šla Viktorija s Forjanovimi še na izlet po Nemčiji.

Dobrohoten trans

Leta 2009 so Forjanovi kupili hišo v Belovem, to je med Laškim in Dolom pri Hrastniku. »'Hišo bomo kupili!' se je razveselila Alenka. Super, bila sem vesela, povabila me je.« Čemur je sledilo Alenkino vprašanje, ki se je izkazalo za točko preloma! »Ali bi hotela biti porok pri kreditu?« Šlo je namreč za Valivar, d. o. o., oziroma trgovinico v Hrastniku, kjer so imeli Forjanovi ob vsem drugem še cvetličarno pa prodajalno čevljev in tobaka. »Njen sin naj bi bil direktor, ona prokuristka …« Viktorija je, kot ji je bilo naročeno, odšla v Delavsko hranilnico. Ob neskončnem zaupanju Alenke ni prav ničesar spraševala, ne kaj, ne kako, ne zakaj?! Bila je kot v nekakšnem dobrohotnem transu, iz katerega pa se zna skotiti – prav naivnost.

Na dan 31. julija 2009 je tako pri Delavski hranilnici skupaj z Alenkinim sinom Rolandom (ta je podpisal kot akceptant v imenu Valivarja, d. o. o.) podpisala pogodbo o dolgoročnem kreditu – ter postala porok. Porok pri Alenkinem odplačevanju kredita v višini 6500 evrov oziroma 203,69 evra na mesec za obdobje treh let.

Prevara

»'Hišo imamo, vse imamo, naj te ne skrbi,' mi je ves čas dopovedovala. Ah, jaz pa sem ji do kraja verjela, po 30 letih prijateljstva namreč o kakršnih koli sitnostih, za božjo voljo, niti pomislila nisem!«

Ko je potem oni dan podpisala, je šla več kot spokojno domov. Takrat pa se je zagledala v rubriko, ki je bila na njeno presenečenje prekrita z belilom in kjer bi moralo biti zapisano ime Rolanda Forjana, takrat uslužbenca v Unicreditu. »Dobro vem, kaj je prej pisalo in kaj sem tisto dopoldne podpisovala. Kaj je zdaj to?!« je bila besna. »'Ja, veš, to smo se mi …' se je Alenka izmotavala. 'Veš kaj,' sem ji rekla, 'brez moje vednosti tega pač niste smeli!'« Takrat je Viktoriji kapnilo, da se mimo nje nekaj plete, nekaj, zaradi česar prijateljici po toliko letih ne bosta več tako dobri. Mednju je vstopila prevara, ki je bila v najboljšem pogojena s socialno stisko, v najslabšem – simptom.

»Že v začetku naslednjega leta sem iz banke prejela opomin. Kaj pa je to?« sem vprašala na banki. »Preprosto ne plačuje!« sem izvedela od referentke, »ker ste edini porok, smo opomin poslali vam.« Viktorija je brž odhitela k Alenki: »Sem ti rekla, Alenka, ne mi tega delat, težki časi so, pa še trem vnukom finančno pomagam!«

»'Veš, Viktorija,' mi je dejala, 'ne skrbi, ko boš kdaj plačala kak evro, takrat me obsojaj!'« Pa je prišel še drugi opomin. Delavska hranilnica je zahtevala svoj denar nazaj. »Roland, kaj je zdaj to?!« je vprašala sopodpisnika pri najemu kredita.

»'Prav nič nimam s tem, to ima mami!' je elegantno vzdignil roke, ha, pa tako izobražen in s tako dobro službo?!« se je prekrižala Viktorija.

Na robu obupa

»Julija 2010 je Alenka spravila firmo v stečaj …« Takrat je Viktorija izvedela, da je bila hiša v Belovem pravzaprav napisana na sina in da je prej ali slej obsojena na bridek in neupravičen poraz. Počutila se je grozno. »Poslušajte!« je jeseni 2010 vprašala v banki. »Ali zdaj kaj bolj redno plačuje?«

»Oh, še zdaleč ne,« je izvedela. »Alenka pa je še kar stavila na mojo naivnost. 'Bomo že plačali, bomo že plačali,' se mi je kar naprej lagala.« V tistem je Viktorija Petauer čvrsto skomignila z rameni: »??e bi šlo za drobiž, bi še nekako, tako pa … Pa še vsepovsod je dolžna!«

Z Delavske hranilnice so ji jasno povedali, da bodo morali nadnjo poslati rubežnika. »Ampak jaz imam samo penzijo,« je skorajda zajokala Viktorija. »Kaj pa nepremičnina?« so jo vprašali bankirji. Nemudoma je odhitela na banko in vzela nov kredit ter v hipu poplačala 6336 evrov nakopičenega Alenkinega dolga.

Februarja 2011 jo je ponovno prebodlo. »S partnerjem sva namreč presenečeno ugotovila, da so trgovino v Hrastniku izpraznili ter zaprli, da so jih deložirali, da so se izselili nekam drugam, kam, nisem vedela. To me je tako spodrezalo, da sem zbolela, za 14 kilogramov shujšala, spala nisem cele noči!« Alenki je pošiljala telefonska sporočila, ta pa se ji ni oglašala. Viktorija je bila na robu obupa.

Bodite previdni!

Viktoriji je zdaj ostalo še 18 obrokov, da nič kriva končno zadiha. Ker ji ni vseeno, je leta 2012 vložila tožbo. Lani sta imeli na okrajnem celjskem sodišču poravnavni narok. Tam sta se nekdanji prijateljici po dolgem času spet videli. »Bila je kot kuhan rak, rdeča, vidno živčna, povedala mi je, da dobiva podporo …« Takrat se je Alenka pred sodnico Sonjo Verbovšek tudi obvezala, da bo oškodovanki v 108 zaporednih obrokih po 50 evrov na mesec vse odplačala in vrnila. »A sem vedela, da tudi iz tega ne bo nič. Še več, predlagala sem izvršbo, a je ne morejo rubiti, saj nima premoženja, zaprla je namreč tudi predzadnjo firmo, od oktobra ima že ne vem katero, to pot se imenuje Valentina, d. o. o., pod katero naj bi v Kopru negovala in skrbela za starejše, duševno prizadete in zasvojence. Že peto leto je prijavljena tudi na naslovu, od koder so jo deložirali, medtem je objavila še osebni stečaj?!«

»Ljudje, bodite previdni!« je glasno opozarjala Viktorija Petauer, ki je svojo plat zaupala Novicam zato, »ker resnično nočem, da bi moji nekdanji prijateljici še kdo nasedel!«