LJUBLJANA – Bilo je sredino jutro, ko se je še ne 20-letni študent teologije Blaž Farič s prijateljem Tadejem Ložarjem odpravil po predelu Žrelo, zahodno od znane Kramarjeve smeri, na 2132 metrov visoki Storžič. Nekaj po osmi uri zjutraj je na manjšem snežišču med potjo izgubil ravnotežje in negibno obležal v grapi ob vznožju poti. Prijatelj, ki je bil priča zdrsu, mu ni mogel pomagati, poklical je na pomoč, a ga niso mogli rešiti niti gorski reševalci.
Ti so se reševanja lotili po klasični metodi in s pomočjo helikopterja. Ko so prišli do ponesrečenega, so ugotovili, da so bile posledice padca zanj usodne. Kot so pozneje sporočili policisti, je zdrsnil na višini 1700 metrov, šlo pa naj bi za zelo zahtevno planinsko pot, ki je bila zasnežena in spolzka.
»Ni ničesar več, kar bi me lahko zvabilo stran, na pečine ali v brezno kot tedaj, ko sem svetlobo iskal. V objemu hladnih senc se nisem predal, z novim jutrom sem ponovno vstal in našel bom pot k tebi nazaj, srečal na eni od naslednjih postaj,« je Blaž prepeval v svoji pesmi. |
Ganljivi zapisi
Novica o tragični nesreči je pretresla Blaževe prijatelje in znance, ki so na facebooku odprli stran, na kateri so objavili številne ganljive zapise. »Ko sem v sredo sestopal z Dachsteina, so mi prijatelji sporočili, da tebi tokrat ni uspelo, da te ni več. Tvoja pot se je končala v objemu stvarstva, kamor si tako rad zahajal,« je zapisal eden od prijateljev. »V imenu vseh sopevcev lahko rečem, da je bilo vseh teh pet let užitek s tabo stati na odru. Počaščeni smo, da smo ti lahko še zadnjič skupaj zapeli, saj vemo, da si iz nebes tudi ti pel zraven. Počivaj v miru,« pa je na facebooku zapisal prijatelj Matija, ki je v mladinskem mešanem zboru sv. Stanislava pel skupaj z njim.
Iz številnih zapisov je razvidno, da se je Blaž dotaknil veliko ljudi, predvsem pa se je ukvarjal z veliko dejavnostmi. Rad je hodil v gore, igral nogomet in pel. Redno je zahajal v cerkev, kjer je negoval svojo vero, ki jo je velikodušno širil med ljudi.
Da je bil zelo priljubljen in srčen fant, je bilo vidno tudi po številu ljudi, ki so se udeležili sobotnega pogreba na ljubljanskih Žalah. Velika množica se je prišla poslovit od njega in objokovala, da ga je usoda tako zgodaj poklicala k sebi.
Pesem v slovo
»Vem, da blizu si, a vendar daleč stran. S teboj umira in rodi se vsak nov dan. Spremljaš me povsod, v sebi nosim tvoj pečat,« se glasi Blaževa pesem, ki ga je spremljala na njegovi zadnji poti. V beli krsti so ga odpeljali v cerkev, kjer so njegovo življenje proslavili s pesmijo in molitvijo.
»S svojim žametnim glasom si razveselil nešteto ljudi,« so bile besede, ki jih je bilo mogoče slišati med mašo v cerkvi Vseh svetih, ki je bila zapolnjena do zadnjega kotička. Blaž, ki je bil velik ljubitelj gora, je svoje veselje rad prenašal na druge. »Tvoja velika ljubezen so bile gore, kamor si nas mnoge popeljal in navdušil, da smo tudi mi tam našli svojo srečo in veselje.«
S solzami v očeh se je od njega poslovila tudi njegova sestra. »Blaž, vem, da v smrti ne bomo ostali brez tvoje ljubezni. S teboj se ne morem več pogovarjati, te ne morem več objeti in te čutiti ob sebi. Ker pa si pri Bogu, vem, da si tudi ob meni,« je povedala in dodala, da se je ljubezen, ki jo čuti do brata, zdaj samo spremenila, iz nje pa lahko živi naprej. Slovo je končala, kot bi ga končal Blaž, in sicer z besedami matere Terezije: »Vidi Boga v vsakem človeku, še posebno pa v tistih, ki trpijo.«
Eden od prijateljev, ki je spregovoril na pogrebu, je pripovedoval o dogodivščinah, ki sta jih doživela med obiskom sester v Bolgariji. »V spomin nate mi ostaja to, da si resničen,« je povedal in nadaljeval pripovedovanje, kako velikodušen je bil njegov prijatelj. Dejal je tudi, da so med mašo v duhu prisotne tudi sestre iz Bolgarije, še posebno sestra Agnes, ki je bila Blažu menda zelo ljuba, in številni duhovniki, ki prav tako molijo zanj.
