LJUBLJANA, ORMOŽ, BRUSELJ – Evropski parlament je včeraj podprl (sprejel) poročilo Siekierski (poročevalec je bil namreč Czesław Adam Siekierski) z uredbo o določitvi tako imenovane prilagoditvene stopnje za neposredna plačila za koledarsko leto 2015 kot njegovo prilogo. Za poročilo je glasovalo kar 544 evropskih poslancev, proti pa samo 78. In? Rezerva, namenjena zagotovitvi dodatne podpore kmetijskemu sektorju (v primeru morebitnih kriznih nihanj, ki vplivajo na kmetijsko proizvodnjo ali distribucijo), se bo tudi odslej uporabila oziroma razporejala v skladu s potrebami. Evropska unija že pomaga in želi tudi odslej pomagati vsem evropskim kmetom. Kakor koli, rezerva za krize v evropskem kmetijskem sektorju znaša skupno »441,6 milijona evrov v tekočih cenah«. Za pokritje tega zneska bo nujno treba tudi v koledarskem letu 2015 uporabljati mehanizem finančne discipline itn.
Kot je na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta upravičeno opozoril že dr. Igor Šoltes (Zeleni/ESS), dejstvo pa je, da če želimo denar nekam prerazporediti, ga moramo nekje drugje prej nujno vzeti: »Zato je še toliko bolj potreben ustrezen nadzor nad porabo teh sredstev. Ta sredstva bodo namenjena tudi za slabitev posledic krize, zato je izjemno pomembno, da vemo, katera merila bo uporabila Evropska komisija za dodelitev teh sredstev ter da so ta merila pravilno in pravično ovrednotena...« Drži, še najpogosteje je tako, da nam domnevno vedno dobrohotna Evropska unija (Evropska komisija) z eno roko ves čas ponuja korenčke, hkrati pa v drugi roki trdno drži palico, ki jo vihti nad našimi glavami in denarnicami. Včasih se žal ne ustavi samo pri vihtenju, včasih nas tudi udari.
Od likvidacije do vnovičnega zagona
Kako si upoštevanje skupnih meril predstavljajo predstavniki bruseljske oligarhije, se lahko prepričamo v številnih konkretnih primerih. Če izberemo kar enega, ki nam je Slovencem, še posebno Pomurcem, zagotovo dobro znan. Govorimo o svojčas evforični razgradnji (uničenju) nekdanje edine slovenske tovarne sladkorja Tovarne sladkorja Ormož in o novici, da bi morda vsaj po letu 2017 (ko ne bo več treba upoštevati svojčas za nas ubijalskih kvot) lahko znova začeli uspešno proizvajati slovenski sladkor. Iz Bruslja so nam, ko smo se pred leti po butalsko odločili, da ne bi več proizvajali sladkorja, v letih 2008 in 2009 »velikodušno« namenili kar 34,8 milijona oziroma, še drugače preračunano, celo 38,6 milijona evrov samo za to, da bi pridelavo sladkorja povsem opustili. No, Nemčija in Francija sta sočasno svojo proizvodnjo sladkorja od takrat bistveno povečali. TSO pa je, jasno, končal v likvidaciji. Danes zato ves sladkor uvažamo. V nekdanji »pakirnici« ormoške tovarne pa nemško podjetje polni vrečke predvsem s sladkorjem iz Srbije in Hrvaške.
Skratka, v zadnjem času se je začelo vse glasneje omenjati vnovični zagon nekdanje (ali zagon nove) tovarne sladkorja, za kar pa bi že na startu potrebovali podporo zadostnega števila slovenskih kmetov, najbrž celo vseh potencialnih slovenskih pridelovalcev sladkorne pese. O tem so pred dobrima dvema tednoma nostalgično, vendar odkrito spregovorili tudi udeleženci 10. skupščine Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije (ZPSPS). Zdajšnji evropski poslanec, nekdanji kmetijski minister Franc Bogovič (SLS/EPP), ki se je omenjene skupščine udeležil kot gost, je na njej zbranim dejal: »Zdaj, z odpravo kvot za sladkor, se nam tudi v Sloveniji spet ponuja realna možnost za intenzivnejše pridelovanje sladkorne pese pa tudi za vnovično vzpostavitev tovarne sladkorja. Če smo bili doslej v Sloveniji velikokrat lahko tako uspešni pri uničenju marsičesa, dajmo zdaj pokazat', da znamo kaj tudi skupaj spravit'!«
Že spet breme na kmetih
Drži, prav Bogovič je že nekajkrat pojasnjeval, da bo, če se bomo v Sloveniji odločili za vnovični zagon tovarne sladkorja, za uspešnost tega projekta vsekakor ključna pripravljenost pridelovalcev sladkorne pese, da se resno in odgovorno organizirajo. Zato, da bi potem lahko od 8000 do 10.000 hektarov kmetijskih površin namenili za pridelovanje sladkorne pese in bi tudi tovarna sladkorja ekonomsko upravičenost svojega obstoja lahko dokazala z najmanj 100.000 ton pridelanega sladkorja na letni ravni. Bogovič se je o tem celo že pogovarjal z Elisabeth Lacoste, generalno sekretarko Evropskega združenja pridelovalcev sladkorne pese (CIBE), ki bi lahko slovenskim kmetom pomagalo s strokovnimi nasveti.
Bi pa menda bilo treba čim prej (že letos!) ustanoviti posebno kmetijsko zadrugo za sladkorno peso, ob tem pa sočasno preveriti, kaj o tako velikem projektu meni Cerarjeva vlada, zlasti zdajšnji minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan, ki je septembra lani na parlamentarnem hearingu sicer dejal: »Sladkorna pesa? Ali lahko jaz javno rečem, da podpiram ponovni zagon sladkorne tovarne in proizvodnjo sladkorne pese v Sloveniji? Ne morem tega povedati.« In morda najpomembnejše vprašanje: kdo le bo pripravljen v novo tovarno sladkorja vložiti več kot 100, morda celo več kot 130 milijonov evrov?
Ko EU ponudi korenček, skriva palico O tem, Sloveniji žal grozi vračilo 8,7 milijona evrov Evropski uniji, ste lahko iz slovenskih medijev podrobneje izvedeli že letos januarja. Zakaj že? Zato, ker je domnevno tako zelo prosvetljeno demokratična EU pričakovala, da bo Slovenija v zameno za njene milijone evrov za zaprtje ormoške tovarne sladkorja dobesedno izbrisala sledi, da je takšna tovarna v Sloveniji sploh kdaj obstajala: porušiti in poravnati s tlemi bi menda morali tudi oba silosa in pakirnico sladkorja. Zakaj? Ker so nam v Bruslju sicer bili pripravljeni dati več kot 30 milijonov evrov za dokončno opustitev proizvodnje sladkorje, a so očitno že naprej izračunali, da bomo šli Slovenci za morebitni vnovični zagon takšne tovarne čez več zagatnih preprek (skozi kopico zapletenih postopkov), hkrati pa potrebovali tudi več kot sto milijonov evrov. |
