LJUBLJANA – Če naj bi projekt Z (od)govorom nad sovražni govor, tako se namreč glasi uradno pojasnilo, pomenil poskus odzivanja na razširjenost in žal tudi sprejetost sovražnega govora v Sloveniji ter hkratno odsotnost drugih (formalnih) odzivov, je Svet za odziv na sovražni govor menda samostojno in neodvisno povezovalno telo, ki proučuje in se potem praviloma tudi opredeljuje do primerov domnevnega sovražnega govora. Ko namreč svet prejme konkretno pobudo, jo najprej preliminarno prouči, vendar jo, če presodi, da ima na voljo premalo podatkov, lahko tudi zavrže ali njeno obravnavo preloži na poznejši čas. Sedež sveta za odziv na sovražni govor, ki mu predseduje nekdanja novinarka in razmeroma razvpita informacijska pooblaščenka, nesojena ministrica v vladi mag. Alenke Bratušek in pozneje tudi nesojena direktorica TV Slovenija, ki se je nedavno potegovala za položaj generalne sekretarke Rdečega križa, zdaj pa kandidira še za njegovo predsednico, je tam, kjer je tudi sedež Mirovnega inštituta: na Metelkovi. To ne bi smelo biti in ni nobeno presenečenje. Zakaj ne? Ker projekt Z (od)govorom nad sovražni govor in posledično tudi delovanje Sveta za odziv na sovražni govor koordinira oziroma usmerja prav Mirovni inštitut v sodelovanju z varuhom človekovih pravic, fakulteto za družbene vede (FDV) in Multimedijskim centrom RTV Slovenija.
Žižek sam
(po)ve, da je takšen
Skratka, Svet za odziv na sovražni govor je samo v obdobju od 18. marca in 23. junija letos prejel devet (novih) pobud, do petih pa se je tudi (že) opredelil: do pozivov k pobijanju, ki se pojavljajo na družabnih omrežjih, do tvita, ki ga je na twitterju objavil Roman Vodeb, do predloga sprememb zakona o medijih, do tistega, kar na facebooku objavlja skupina Odbor 2014 za pravno državo in, ne nazadnje, še do izjave slovenskega filozofa, nekdanjega ideologa LDS dr. Slavoja Žižka. No, če so člani Sveta za odziv na sovražni govor za Vodebovo tvitanje, pozive k pobijanju in objave članov skupina Odbor 2014 za pravno državo razsodili, da prvi pomeni primer širjenja nestrpnosti do istospolno usmerjenih, da drugi razširjajo agresivno sovraštvo do ljudi drugačnih ideoloških ali političnih prepričanj (da sta tarči povsem nedvoumnega sovražnega govora člana SD Miloša Morettija predvsem Janez Janša in njegov SDS) ter da tretje (objave članov skupine Odbor 2014 za pravno državo, ki posegajo celo po tako skrajnih sredstvih, kot sta objava fotografije trupla in žaljenje pokojnika) pomenijo grobo obliko krnjenja človekovega osebnega dostojanstva, poniževalnega in zaničevalnega govora, ki širi, razpihuje, spodbuja in opravičuje sovraštvo, se jim je pri Žižku nekoliko le zataknilo.
Ali dvolični politiki niso nasilni?
Kako, zakaj zataknilo? Če začnemo kar na koncu, pri končni opredelitvi sveta do vprašanja, ali bi tudi pri obravnavani Žižkovi izjavi lahko šlo za sovražni govor. Svet za odziv na sovražni govor je ugotovil, da se je Žižek svojčas (z eno od zanj značilnih radikalnih izjav iz leta 2009) že sam dovolj nazorno opredelil do »terorističnosti« in »neokusnosti« retoričnih prispodob, ki jih uporablja pri kritiki obstoječih družbenih razmerij in razmer, da tudi sam priznava, da je včasih že kar teroristično radikalen. In? Je mar to res lahko alibi za njegov le občasni sovražni govor? Ne, ne bi smelo biti.
Svet, ki ga vodi Pirc Musarjeva, je sicer presojal morebitno spornost tiste njegove izjave, ki jo je TVS v oddaji Utrip objavila 24. januarja letos (v zvezi z zavrženim terorističnim napadom na pariški sedež satiričnega tednika Charlie Hebdo, ko so vsi zgroženi Evropejci nekaj časa ponavljali geslo Je suis Charlie) in ki se je glasila: »Prvič, kdo je ta suis? Ali so tisti gnusni politiki, ki bi jih bilo treba vse postreliti...« TVS je namreč sočasno pokazala evropske in svetovne politike, ki so se udeležili pariškega shoda solidarnosti z žrtvami terorističnega napada. In kaj je ugotovil svet? Da je pač novinar povezal oziroma združil podobe in besedilo TV-prispevka tako, kot jih je. In drugič, da je pri Žižkovi izjavi zagotovo »treba upoštevati kontekst in ugotoviti, da izjava s tem, ko šokira z radikalnostjo, poskuša opozoriti na dvoličnost in nasilnost vladajoče politike in na odgovornost oziroma krivdo konkretnih nosilcev politične oblasti za razmere v svetu«. Potem je le še dodal: »V tem smislu bi lahko sklenili, da ta izjava ni poziv k nasilju, še manj grožnja z nasiljem, ampak poziv k uporu in odporu zoper vladajoče nasilje.« Ne samo da bi lahko tako sklenili, Svet za odziv na sovražni govor je izrecno dokazal, da mu je Žižek pri srcu in da pri njem žal ne zna in ne more uporabljati enakih vatlov, kot jih v drugih obravnavanih primerih.
Od kod in kam tak svet?
Svet za odziv na sovražni govor – to lahko vsak sam prebere na spletni strani http://www.mirovni-institut.si/govor/ – naj bi z vzpostavljanjem višjih standardov javnega komuniciranja, sistematičnim odzivanjem, krepitvijo javne razprave in ozaveščanjem javnosti združeval in povezoval širok nabor zainteresiranih posameznic in posameznikov. Ker je »kljub že obstoječim mehanizmom (samo)regulacije nestrpna, ksenofobna in diskriminatorna javna retorika vse pogosteje del javnega komuniciranja«. Svet namerava vzpostaviti tudi Koalicijo proti sovražnemu govoru kot »opolnomočenje lokalnih centrov nevladnih organizacij« (centrov sektorja NVO). Kdo pa to financira? Njegovo delovanje je omogočeno z denarjem finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma. Tri države, ki niso članice EU (Islandija, Lihtenštajn in Norveška), so namreč za podporo socialne in ekonomske kohezije znotraj razširjenega evropskega gospodarskega prostora vzpostavile finančni mehanizem EGP, Kraljevina Norveška pa za podporo iste kohezije prispeva še sredstva iz Norveškega finančnega mehanizma. Svet za odziv na sovražni govor je pokazal, da pri Žižku ne zna in ne more uporabljati enakih vatlov, kot jih v drugih obravnavanih primerih.
