DOMŽALE — Branko Milošević vozi avtobus na relaciji Moravče–Ljubljana. Leta 2013 se je z družino preselil v največji povezan poslovno-stanovanjski objekt v Sloveniji, imenuje se SPB in se ponaša s kar 700 enotami, nekateri mu pravijo – domžalska pošast. Saj je obsežna zgradba v središču Domžal že zdavnaj obstala v času, ko so jo začeli graditi, od takrat mineva 40 let!
Čeprav trzinsko podjetje Aktiva upravljanje, ki upravlja to glomazno nepremičnino, zatrjuje, da je z njo en sam strošek, se je trdno oklepa. Zaradi želje po spremembi omenjenega upravnika je medtem nastala že prava mala vojna! Klasična podtikanja ter hujskanja, srdita obramba takšnega stanja, boj za pregrešno velik kos denarne pogače, ki prikaplja na lahkoten način, pa neutrudno iskanje lukenj v zakonu, izvedeli smo, da nekdo, ki bi moral s tujimi sredstvi ravnati skrajno racionalno in varčno, izkorišča naravo svojega dela, ki že lep čas pušča neznansko slab priokus: še posebno po nedavnem razkritju lenartskega in postojnskega primera. Pri prvem naj bi Servostan izpraznil celotni rezervni sklad, čeprav je nenamenska poraba teh sredstev strogo sankcionirana! Upravnik je prelival denar, dokler je šlo, ko ga je zmanjkalo, je etažne lastnike presenetil izklop ogrevanja in vode! Zaradi podobnih nečednosti je v postojnskem primeru policija že ovadila lastnico družbe BJ. Pa še to: etažni lastniki pri nas upravljavskim podjetjem (teh je okoli 300) nakažejo kar 60 milijončkov na leto, od tega jih po naših insajderskih informacijah menda tri milijone kratko malo ponikne! Kljub temu se naša toga država še ni spustila v ureditev tega perečega problema.
Vrtoglavi stroški
V katerem se je znašel Branko Milošević. In se izpostavil. Kar pa pri nas ni najbolj zdravo. Motil ga je namreč mačehovski odnos do stanovalcev, »nič se ni spremenilo, kaj šele uredilo, še več, zaradi skupnih stroškov, ki so dosegli tudi vrtoglavih 270 evrov na mesec, za ogrevanje, vodo, elektriko, hišnika, čistilko, varnostnika, ki ga sploh ne rabimo, za rezervni sklad in še marsikaj, mi je decembra 2013 prekipelo,« je ogorčeno pripovedoval Branko. »Poklical sem Aktivo, pa so me gladko odslovili,« je nadaljeval. Pogovoril se je s sostanovalci, primerjal primerljive položnice, denimo, s Fužin in iz Šiške, in ugotovil, da imajo ti za 40 odstotkov nižje stroške. »Poklical sem jih še enkrat ter jim povedal, da jih bomo odstavili, če se ne bo nič spremenilo, pa so se mi samo smejali!« Nakar je zbral štiri nove ponudnike, prejel precej znosnejše predračune, naposled izbral podjetje SPL, ki mu je kot edino zagotavljalo (pogodbo za določen čas), da se lahko že po letu dni razidejo, če ne bi bili zadovoljni. Sostanovalci so se množično strinjali, njegov telefon je brnel in brnel, zbral naj bi dovolj podpisov (nad 50 odstotkov). Prvega maja lani bi morala Aktiva predati posle. »A tega ni storila!«
Nedopustno zavajanje Jasmina T. Šušteršič, direktorica družbe: »Eden izmed pobudnikov, gospod Milošević, je res začel akcijo zbiranja podpisov za odpoved pogodbe, a omenjeni gospod ni priskrbel prav nobenih novih konkretnih ponudb upravnikov (vsaj tri ponudbe), kot pa so nam zaupali nekateri etažni lastniki, niti niso vedeli, da podpisujejo odpoved, saj jim je bilo predstavljeno, da podpisujejo anketo. Gre torej za nedopustno zavajanje, katerega vzrok je sodelovanje omenjenega gospoda s konkurenčnim podjetjem, saj je podizvajalec tega podjetja.« |
Odtlej se tožijo. Obstaja namreč pogodba o upravljanju in medsebojnih odnosih med etažnimi lastniki, ki pravi, da vseh dvanajst vhodov upravlja en upravnik, zato je treba zbrati več kot 350 podpisov, obstajajo pa tudi drugi podzakonski akti, ki razlagajo drugače, da je namreč vsak vhod samostojen in zato vsak prosto izbira svojega upravnika.
(Kontra)revolucija
Hišna številka 84, kjer biva tudi Branko, je odtlej kot nekakšna enklava, ki ne želi slišati za Aktivo. Še kako jih tudi skrbi, kaj se dogaja z njihovim rezervnim skladom. »Nič ne vemo, ne koliko je zbranega, ne kako z njim poslujejo, vemo le to, da vsak vhod posebej zbira, potem pa plačujemo za stvari, ki se obnavljajo na nekem povsem drugem vhodu, mislim, pa kaj mene briga, kaj počno na številki 90?!« Zato je Branko Aktivi poslal dopis, da bo plačeval le še dobaviteljem, Aktivi pač ne! »Vi niste več moj upravnik!« jim je še zabrusil.
Že lansko poletje naj bi Aktiva, meni nič, tebi nič, znatno znižala stroške, Branko pa je postal tarča napadov: »Češ da sem stanovalce nategnil!« Nekaterim sostanovalcem, pravi, so, tako kot se v teh primerih dogaja, obljubili marsikaj, »ta je šel v nadzorni odbor, onemu so nekaj zastonj ponudili, na lepem je nekaj tistih, ki so prej veselo podpisovali mojo peticijo, spremenilo prepričanja in začelo hujskati še druge. Izpadel sem kot največja baraba!« Zdaj ga hočejo ovaditi, češ da je ponaredil podpise. Na dvigalu je našel celo svojo sliko, na kateri piše – hvala za laži in dvojne položnice!
Spominja se, da je šel po podpise tudi na občino, ki je lastnica nekaj tamkajšnjih stanovanj. Pristojni mu je čez nekaj dni dejal, da ne bo podpisal, Branko ga je seveda razumel, ni pa razumel, da je pozneje, ko se je – kako slovensko – ustanovila nekakšna protiiniciativa, podpisal njihovo peticijo. Peticijo za novega upravnika. »Tu gre vendar za občinsko, torej našo last, zato bi morala občina stremeti k transparentnemu in najugodnejšemu!« Razpisa, na katerem bi se zagotovo trlo ponudnikov, potem seveda ni bilo, vsaj Branko, tako pravi, ni vedel zanj, »naposled sta prispeli samo dve ponudbi, jasno, tista od Aktive je bila cenejša!« je bil besen voznik avtobusa. »Povsem zrežirana igra!«
Zbirajo tudi za bencin
Marsikdo, ki se ni hotel izpostavljati, ima najrazličnejših postavk, ki polnijo položnice, že dovolj. Še posebno ko so izvedeli, da je bil tisti, ki je za ureditev žive meje oddal ponudbo v vrednosti 1300 evrov, izločen. »Kaj misliš, kdo je dobil posel?« je Branko vprašal Janeza Lebana, najemnika enega izmed poslovnih prostorov v SPB. »Kdo?« »Ja, Arboretum, ki se je ponudil za 4000 evrov!«
Tudi Janez, ki za 30 kvadratov plačuje 170 evrov stroškov, je samo zmajeval z glavo in se čudil. Tudi on ima že vrh glave teh previsokih položnic. Skupaj z Brankom sta prepričana, da bodo novega upravnika slej ko prej dobili, »saj tako arogantnega in na moč spornega odnosa ne bomo več prenašali«! Že zaradi netransparentnih in previsokih položnic in še nešteto dodatnih stroškov, kot je bil tisti za košnjo trave, popravilo kosilnice in bencina zanjo, »če se že greš upravljanje, moraš vendar vse to imeti«, plačila za garažo, v kateri parkira vsak, ki se mu zahoče, stanovalci pa potem iščejo parkirišča zunaj domače soseske, enormnih stroškov za odstranjevanje snega, plačila za kontejnerje, ki jih vsi uporabljajo. Le oni ne. »Tako preprosto ne gre več!« pravi Branko Milošević, ki se je izpostavil, kot pravi, zgolj zaradi tega, da bi bilo vsem skupaj lepše in ugodnejše. Da bi zaživeli v bolj poštenem okolju.