KRANJ – Konec lanskega leta se je 26-letni svobodni fotograf Matic Zorman, doma v Cerkljah na Gorenjskem, vrnil iz Gaze. Tja se je odpravil oktobra lani z enosmerno vozovnico v žepu. Pred božičem se je želel vrniti domov, a denar mu je v zadnjih dveh mesecih že skopnel. Pa je na facebooku objavil iskreno prošnjo, v kateri je prijateljem potožil o tem, da v žepih ni ostalo niti toliko, da bi si kupil letalsko vozovnico do Slovenije. »V pičlih nekaj urah so se mi oglasili številni kolegi, in to taki, ki že sicer nimajo dovolj denarja, muzkonterji in umetniki. Takoj so me spravili nazaj domov. Ta odziv je bil res nepričakovan, neverjeten,« začne Matic pripoved o Gazi s prigodo o tem, kako ga je pred nekaj tedni poneslo nazaj pod rodne Alpe.
Čeprav je december po navadi namenjen druženju in (takšnim ali drugačnim) praznovanjem, pa sogovornik v minulih prazničnih dneh takšnega vzdušja ni doživel: »Preveč zgodb sem videl tam, preveč vtisov prinesel domov.« Tako se je nekaj tednov kar malce ogibal družbe in gorenjskih prijateljev, ki so od lanskega oktobra čakali, da se vrne iz Gaze, kamor se je tokrat odpravil že četrtič. Nemirnega in drznega fotografa mlajše garde, ki zna pozornost gledalcev pritegniti s svojimi značilnimi in tehnično dovršenimi fotografijami, predvsem pa s tem, da vidi drug(ačn)e stvari kot večina preostalih fotografskih oči, smo te dni vendarle ujeli v gorenjski metropoli.
Na Bližnji vzhod
Konec lanskega leta je bil Matic četrtič na Bližnjem vzhodu. Kako to, da ga je pot iz mirnih podeželskih krajev pod Krvavcem zanesla v nemirno Gazo? »Odkar se ukvarjam s fotografijo, občudujem delo velikih fotoreporterjev, denimo Jamesa Nachtweya, ki je verjetno eden najboljših vojnih fotoreporterjev zadnjih let. Njegovo delo je fascinantno. Odkar sem se spustil v fotoreporterstvo, sem si želel doživeti in posneti nekaj podobnega kot on. Pred dobrima dvema letoma sem na rehabilitacijskem inštitutu Soča za revijo Mladina delal reportažo o tem, kako v Ljubljani pomagajo poškodovanim otrokom iz Gaze. To je bila zame neverjetna izkušnja, hkrati pa tudi odskočna deska za začetek potovanj v Gazo, kamor sem se prvič odpravil decembra 2010.« In že na uvodnem potovanju je prvi dan v bližini zaslišal opozorilne strele, ki mu niso vzeli poguma.
Nasprotno: »Prvič sem bil na Bližnjem vzhodu dva meseca. Spomladi 2011 sem se znova odpravil tja, januarja lani pa je sledilo še tretje potovanje, na katerem sem poleg dogajanja v Gazi spremljal še demonstracije v nemirnem Kairu. Konec lanskega leta, preden sem se še četrtič odpravil tja, sem podobno kot pred dvema letoma najprej spremljal otroke in mladostnike, ki so bili v Soči na rehabilitaciji. Tokrat sem želel zgodbo o njihovih usodah čim bolj raziskati, zato sem skupino približno desetih invalidov spremljal več mesecev.«
Streli in eksplozije
Tako se je oktobra lani, ko so se mladi vračali na Bližnji vzhod, Matic pridružil skupini invalidov: »Sprva smo bili v Kairu, po dveh dneh smo z najetim kombijem vsi skupaj krenili čez puščavo, do približno 400 kilometrov oddaljene Gaze. Kot je bilo pričakovati, so Egipčani naš kombi, čeprav je bil poln invalidov, zadržali na eni izmed policijskih kontrolnih točk na Sinaju. Čakali smo štiri ure, nato so nas spustili naprej. Že prvi dan so nas v Gazi pričakale eksplozije in stopnjevanje napetosti. Vse skupaj je bilo videti kot nekakšna kruta dobrodošlica in opomnik mladim, da niso več v Sloveniji, temveč spet doma.« Kljub bližnjim pokom pa Matic le nejevoljno odkima, ko (verjetno že ničkolikokrat v zadnjih dneh) zasliši vprašanje, ali je bilo na trenutke nevarno. »Ma, ljudje mislijo, da je tam nevarno hoditi po ulici, tukaj se vsem zdi, kot da tam nenehno streljajo. To ni res – tam so streli in eksplozije zdaj le osamljeni dogodki. Treba pa je ves čas paziti nase, jasno. Sem se pa bal na enem od prejšnjih potovanj, ko sem šel delat zgodbo o odporniški brigadi. Ko sem bil v družbi teh vojakov, sem se v nekem trenutku začel zavedati, kako zelo so predani ideji, kar se mi še danes zdi srhljivo.«
Z zadnjega potovanja po Bližnjem vzhodu se je Matic vrnil s približno 20.000 fotografijami. Zdaj jih bo treba urediti: »Enkrat v prihodnosti nameravam izdati fotoknjigo, v kateri bodo fotografije pospremila krajša besedila. Verjetno bom pripravil še kako razstavo tu na Gorenjskem ali drugje, kamor me bodo pač povabili.« Na vprašanje, ali bi se spet vrnil v Gazo, pa brez omahovanja izstreli: »Takoj zdajle!«
Ko se kri posuši
»Ko se enkrat posušijo madeži krvi in ko prenehajo eksplozije, se oči svetovne javnosti uperijo v drugo točko. Zdi se, da svet nato misli, kako je v teh krajih po prenehanju vojne spet vse po starem. A ni. Ljudje, ki živijo v Gazi, ki je sicer eno najbolj gosto naseljenih predelov sveta, so do konca življenja obsojeni na posledice, ki jim jih je pustila vojna. Tam so številni invalidi, ki jih vsak trenutek spominja na preteklost, saj so njihove proteze po navadi pretežke, hitro se pokvarijo. V Gazi sem spoznal deklico, staro tri leta in pol. Med vojno je njena noseča mati vdihavala fosfor, zato se je punčka rodila s kožno boleznijo, zaradi česar jo je mati zavrnila. Deklica zdaj živi pri babici. Obsojena je, da bo kmalu umrla, kajti zdravniki tam niti nimajo ustreznih virov, da bi punčko vsaj delno zdravili. Pa ji kljub temu volje ne zmanjka, saj se uči angleško. Zdaj lahko v angleščini odšteva mesece, ki so ji preostali... Takšne zgodbe ti ostanejo v spominu za vedno in zaradi takšnih usod sem razočaran nad svetom, hkrati pa hvaležen, da sem lahko spoznal, kako velik je lahko človek in kako močno se lahko bori v tako krutih situacijah,« pravi o enem najpomembnejših spoznanj Matic Zorman, ki je lani na Slovenia Press Photo – kajpak s posnetki, nastalimi v Gazi – osvojil nagrado za najboljšo reportažo. Ko sem bil v družbi vojakov, sem se v nekem trenutku začel zavedati, kako zelo so predani ideji, kar se mi še danes zdi srhljivo.
