Gorenja vas. Mnogo kamer, objektivov in mikrofonov je bilo sredi tedna usmerjenih proti nasmejanim obrazom naših petih najhitrejših gasilcev, ki so se vrnili iz ameriškega Phoenixa. Tam se je na zahtevnem gasilskem tekmovanju (Firefighter Combat Challenge) zbralo skoraj 600 najbolj izurjenih bojevnikov z ognjem, ki so v Arizono pripotovali z vseh vetrov. Med najboljše se je tudi tokrat uvrstila majhna slovenska ekipa, v kateri so bili Domen Pavlič (PGD Begunje), Anže Habjan (PGD Podnart), Matic Zupan (PGD Moste pri Komendi), Gregor Stanonik (PGD Gorenja vas) in Amer Čosić (gasilska enota Nova Gorica).
Veličasten in v medijih večkrat omenjen sprejem so fantom sredi tedna najprej pripravili na Brniku, zvečer pa še v Begunjah. Mi smo bili dan pozneje med redkimi povabljenci, ki so sredi Gorenje vasi prisrčno sprejeli predsednika lokalnih gasilcev, 26-letnega Gregorja Stanonika. V gasilskem domu je pričakoval zgolj redno tedensko srečanje s peščico najožjih gasilskih kameradov, a že ko je stopil na dvorišče, mu je bilo jasno, da se še kako moti. Enega najmlajših gorenjskih predsednikov gasilskega društva so pričakali številni gasilci, sorodniki in navijači. Prav ti so bili v minulih dneh, ko je njihov gasilski idol dosegel vrhunsko 22. mesto na svetu in se z odličnim časom zavihtel v elitni klub Lions Den, prikovani pred računalniške zaslone, saj so na internetu spremljali vsako minuto napornega tekmovanja.
Vsi Stanoniki, vsi gasilci
V prvi vrsti je bila seveda Gregorjeva mama Bernarda. Da je za to priložnost spekla kup dobrot, niti ni treba omenjati, saj je to v Poljanski dolini, ki slovi po spretnih gospodinjah, samoumevno. Kot je tudi logično, da se boš prej ali slej zapisal gasilski uniformi, če se pišeš Stanonik. »Kaj pa vem, kdaj sem se jim pridružila, verjetno sredi sedemdesetih let. Zakaj? Ja, to je bilo vendar za pričakovati, saj smo v naši družini vsi gasilci,« je s širokim nasmeškom povedala ponosna Bernarda.
»Poleg mame je gasilec še oče Marko. Gasilci so sestri Tanja in Nika ter brat Uroš, v našem društvu pa sta prav tako moja nečaka Jaka in Žiga,« nam je gasilsko družino predstavil Gregor Stanonik. Med bojevnike z ognjem se je podal že kot pokovec, na začetku osnovne šole. Prostovoljno gasilsko delo je, kot številni njegovi kolegi po vsej Sloveniji, vedno opravljal srčno. Sprva ga je popeljalo do namestnika poveljnika, pred letom in pol pa je postal predsednik PGD Gorenja vas.
Ujetniki hudournika
Za gorenjevaškimi gasilci je naporno leto. Začelo se je februarja, ko so bili deset dni nenehno na terenu, saj je tudi te kraje – predvsem sosednji Sovodenj – objel ledeni oklep. Gasilski operativci zaradi žleda in nešteto posredovanj dober teden sploh niso spali, le občasno so za uro ali dve zaprli oči ter se poskušali nekako spočiti.
Drugi večji preizkus za gasilce v Poljanski dolini je sledil pred kratkim, ko so kraje zajele poplave. Skrajno naporna je bila že prva nočna intervencija, ko so jih zaradi naraščajočega hudournika poklicali v Karlovski mlin. Med reševanjem je voda nenadoma silovito narasla in polovica gasilcev je z domačimi ostala ujeta pri mlinu. Od preostanka ekipe jih je ločevalo dvorišče, po katerem je vse bolj grozeče drl hudournik. Tisti, ki so bili na varnem, so napeljali vrvi in po njih na varno najprej spravili družino Lampreht, nato pa so se po vrvi iz težav potegnili še sami – zadnji se je po vrvi rešil prav predsednik gorenjevaških gasilcev Gregor Stanonik.
Pa je bila ta intervencija ena tistih, ki bodo najbolj ostale v spominu? »Niti ne. Vedno je najbolj adrenalinsko, ko je treba iti v gorečo hišo. To so trenutki akcije, ki se najbolj vtisnejo v spomin,« je dejal Gregor. Morda nekega lepega dne, mogoče niti ne pri nas, postane poklicni gasilec. A s temi načrti, pove iskreno, si v prvih dneh po prihodu iz Amerike še ne beli glave. »Zdaj se bom najprej malo spočil, a že jutri se začnejo novi treningi. Še vedno bom delal v domači mizarski delavnici,« je pojasnil za konec.
Še to: gorenjevaškega junaka, ki ima v gasilskem domu čisto svojo vitrino, dodobra zapolnjeno s kolajnami, boste na tekmovanjih prepoznali po čeladi, na kateri je prepričljivo narisan ogenj. Vroče zublje je pričaral zračni čopič izjemnega umetnika Jureta Možine, ki je prav tako doma v teh krajih, v Žireh.