Pri srcu me še stisne, ko najdem kaj za zbirko

Ko pišemo o zbirateljstvu, bi težko našli primernejšega sobesednika, kot je 59-letni komercialist, zagnani zbiratelj starih razglednic našega glavnega mesta in tudi drugih predmetov, povezanih z njegovo preteklostjo. Po več kot 40 letih resnega zbiranja je ta ljubiteljska dejavnost postala za podpredsednika Numizmatičnega društva Slovenije in prej dolgoletnega predsednika njegove sekcije zbirateljev razglednic nepogrešljivi del življenja. Zmago Tančič meni, da je tovrstno zbirateljstvo izjemnega pomena za ohranjanje slovenske kulturne dediščine.

Katera področja zbiranja so med Slovenci najbolj priljubljena? So pri tem pri nas kakšne posebnosti ali so smernice podobne tudi v tujini?

»Ljudje zbirajo vse mogoče. Če malo preletim seznam udeležencev letošnje Collecte, lahko rečem, da po številu zbirateljev izstopajo štiri področja: filatelija, kartofilija, numizmatika in mineralogija. Zbirateljske novosti v tujini kmalu dobijo privržence tudi pri nas. Seveda pa imamo nekatere slovenske posebnosti, kot so, denimo, zbiranje panjskih končnic, čipk, umetniških del slovenskih avtorjev, ostalin soške fronte in še bi lahko našteval.«

Kako ste se vi srečali z zbirateljstvom oziroma kaj je vas spodbudilo, da ste začeli zbirati stare razglednice?

»Zbiranje me spremlja od rane mladosti. Začelo se je tako kot pri številnih otrocih, ki najprej zbirajo razglednice z izletov in potovanj ter pošto sorodnikov iz daljne Avstralije ali Amerike. Sledile so znamke, ki sem jih odlepil z razglednic in pisem, značke in v osnovni šoli po zaslugi očeta, ki je bil dolgoletni zbiratelj starega denarja, seveda numizmatika. Oče je nato še enkrat posegel v moje zbiranje, ko je nekoč prinesel domov nekaj starih razglednic Ljubljane. Tako so me prevzele, da traja ta prevzetost že več kot 30 let.«

Je zbirateljstvo na Slovenskem v zadnjih štirih desetletjih, kolikor ste neposredno povezani z njim, doživelo kakšne bistvene spremembe?

»V vseh teh letih se je v zbirateljstvu dogajalo marsikaj. Menjala so se področja zbiranja, bili so vzponi in padci. Če samo pomislim, kako priljubljeno je bilo pred približno 20, 30 leti zbiranje značk podjetij, danes pa se nihče več ne zmeni znanje. V vsem tem času se je spremenil tudi način zbiranja ter pridobivanja znanja in gradiva za zbirke. Včasih je vse potekalo le prek društev, zdaj pa imamo internet in druge povezave. Sam sem sicer še vedno zagovornik društvenega delovanja za vse tiste, ki se želijo resno ukvarjati z zbiranjem. Društva imajo svoje knjižnice, izdajajo strokovna glasila, prirejajo mednarodna srečanja in razstave. Tako je pri našem Numizmatičnem društvu Slovenije in tudi drugih. Starostna sestava je zelo različna, odvisna predvsem od področja zbiranja, vendar mladih ni veliko.«

Bi slovenske zbiratelje, razen po področjih zbiranja, lahko razdelili še kako drugače?

»Ne samo slovenskih zbirateljev, na splošno bi lahko vse razdelil na anonimne, na tiste, ki zbirajo le za lastni užitek, in na tiste, ki imajo odprte zbirke ter s svojim gradivom pomagajo na različnih področjih, od izobraževanja, kulture, umetnosti do gospodarstva.«

Katere so za vas glavne značilnosti zbirateljev?

»Zbiratelji so navdušeni, zagnani, predani, vedoželjni, delavni, včasih pa zapadejo celo v neke vrste zbiralsko zasvojenost, kar ni dobro.«

Je zbiranje starih razglednic, znamk, denarja, mineralov, telefonskih kartic, knjig, panjskih končnic, značk, vojaških predmetov, zemljevidov … drag konjiček?

»Omenil sem že, da različna področja zbiranja doživljajo vzpone in padce. Ni vedno kriv le interes, veliko je v zadnjem času naredila gospodarska in finančna kriza. Cene na trgu na splošno padajo, tako za slike slovenskih impresionistov kot stare razglednice. Seveda pa se še vedno najdejo izjeme in redkosti, ki držijo ceno.«

Je vlaganje v zbirke lahko tudi dobra naložba?

»Pred to krizo bi za določene lahko odgovoril pritrdilno. Danes pa za mnoge, če jih želiš prodati, ne dobiš več denarja, ki si ga vložil vanje. To je sicer gledanje le skozi denar, nista pa upoštevana užitek in veselje, ki si ga imel z zbiranjem in ustvarjanjem zbirke.«

Bi prodali svojo, če bi vam kdo zanjo ponujal veliko denarja?

»Zbiranje in zbirka sta sestavni del mojega življenja. V vseh teh letih sem spoznal toliko zanimivih ljudi in dobil veliko prijateljev. Ogromno sem se naučil in tudi ogromno doživel. Vesel sem, da imajo tudi moji domači posluh za moje zbiranje. Mislim, da sem s tem že odgovoril na vprašanje.«

Nam zaupate najbolj prijetno in najbolj grenko zbirateljsko izkušnjo?

»Prijetnih je bilo bistveno več od grenkih; a ni mi treba pogledati daleč, da najdem obe. Letos mi je uspelo dobiti staro razglednico notranjosti kolodvorske restavracije Josipa Schreya na ljubljanski železniški postaji iz 1908., za katero sem več kot deset let vedel, da obstaja, a mi je bila doslej nedosegljiva. To me je izjemno razveselilo. Grenka izkušnja, lahko bi rekel bolj obžalovanje, pa je bila nesreča mojega zbirateljskega kolega. Vrsto let je z vso ljubeznijo zbiral in ustvarjal zbirko razglednic slovenskih umetnikov, nato pa je v teh težkih časih zabredel v tako finančno stisko, da mu ni preostalo drugega, kot da jo proda. Da bi bilo vse še bolj boleče, jo je moral dati pod ceno, kar je bila zanj še dodatna izguba.«

Ker imate nemara najobsežnejšo in najpopolnejšo zbirko starih razglednic Ljubljane, se samo od sebe zastavlja vprašanje, ali vas je že kdaj prešinila misel, da bi jih nehali zbirati, oziroma kako dolgo se še nameravate ukvarjati z zbirateljstvom?

»Ne, še vedno sem zagnani zbiratelj, še vedno me stisne pri srcu, ko najdem kaj novega za zbirko. Upam in želim le, da bom zdrav in da starih razglednic Ljubljane ne bo zmanjkalo.«