Pri splavarjih dišalo iz odprte kuhinje

Radeče so bile minule dni znova v znamenju tradicionalnih dnevov splavarjenja, ki jih pripravlja tamkajšnji Kulturno-turistični rekreacijski center (KTRC). Letošnjo prireditev so organizatorji, z direktorico KTRC Marijo Imperl na čelu, zastavili nekoliko drugače kot minula leta, ko so v ospredje postavljali klasično splavarjenje s prikazom krsta. Tokrat je bila namreč rdeča nit kulinarika, saj so medse povabili nekatere najboljše in tudi znane kuharske mojstre.

Predstavili so se Marko Pavčnik, Borut Jovan, Branko Podmenik, Iztok Gumzej, Jože Repovž, Lojze Čop, Lidija Korbar, Matej Pušnik in Dušan Veršec, ki so obiskovalcem ponujali jedi, ki so jih pripravljali pred njihovimi očmi, v tako imenovani odprti kuhni. Dišalo je predvsem po ribah, tistih sladkovodnih, ki jih je mogoče najti v Savi, pa tudi po domači skuti in pregreti smetani, ki so avtohtone jedi, ki jih ponujajo bližnje kmetije.

Vse tri dni so obiskovalce po Savi vozili tudi s splavom, ki sicer redno vozi že vse od začetka maja, osrednje dogajanje pa se je letos prvič odvijalo na osrednjem prizorišču na desnem bregu Save, kjer so septembra lani odprli nov turistični kompleks, imenovan Savus.

Radečani si od njega veliko obetajo, saj si želijo, da bi jim predvsem turizem v občinsko malho prinesel veliko več denarja kot doslej. A kot pravi Imperlova, vsaka stvar potrebuje svoj čas.

»Savus smo odprli jeseni, tako rekoč na začetku mrtve sezone, kar pomeni, da smo začeli zares delati šele v začetku letošnje pomladi. Ambient je prekrasen, splavarimo že vse od 1. maja, ko splav redno vozi, gostilna Oštirka, ki jo vodi Miran Ojsteršek, pa je objektu dodala vrednost in je njen pomembni sestavni del,« pravi Imperlova, ki se zaveda, da turiste privlačijo predvsem zgodbe.

Ena bi lahko bila tudi zgodba o Mavriciju Sheyerju, gozdarskem strokovnjaku, družbenem delavcu ter ljubiteljskem arheologu, ki je v Radečah preživel 26 najplodnejših in najustvarjalnejših let. Med gradnjo slikovitega železnega mostu čez najdaljšo slovensko reko Savo, ki je bil zgrajen leta 1894 in še danes velja za pravo znamenitost tudi v Evropi, je bil načelnik mostnega odbora.

»Ta most, letos praznujemo njegovo 120-letnico obstoja, je spomenik tehniške dediščine, zato je prav, da smo mu namenili več pozornosti,« še pravi Imperlova. Kot smo se med celodnevnim dogajanjem lahko prepričali, so se Radečani mojstru Scheyerju poklonili z leseno skulpturo, ki je nastajala pred očmi obiskovalcev, njegove izdelave pa se je z različnimi motornimi žagami in dleti lotil sam predsednik Društva likovnih ustvarjalcev iz Ribnice Brane Žunič, ki je s seboj pripeljal še druge mojstre. Iz hrastovih debel so izdelovali različne lesene skulpture, ki bodo v Radečah ustvarjale manjšo forma vivo.

Letošnja posebnost so bili tudi likovni mojstri, ki so na različnih krajih, predvsem pa ob Savi, upodabljali različne motive. Med njimi smo uzrli Petra Polončiča, ki se je upodabljanja radeške cerkve lotil z voščenkami. »To pa zato, ker bi se sicer z akrilnimi barvami ali olji umazal in preveč popackal,« nam je zaupal mojster, oblečen v ribniško nošo.

Obiskovalci iz vseh krajev Slovenije, ki so se jim pridružili tudi člani društev upokojencev iz Zasavja, so se pomerili v različnih športnih igrah, drugi so preverili, kako deluje zaletavček, ali pokušali dobrote na tržnici. Številni so si z zanimanjem ogledovali izdelke izpod rok naših mojstrov in mojstric, vmes pa prisluhnili zvokom Harmonikarskega orkestra Pustotnik, ki je v čudovitem ambientu, na lesenem podu tik nad reko Savo, prikazal nekaj veščin, s katerimi še vedno navdušujejo gledalce in poslušalce po vsej Sloveniji.

Njihovi harmonikarji še vedno igrajo tudi leže, stoje ali lebdeč kot štiriperesna deteljica v zraku, ob njihovih vižah pa so nekateri tudi zaplesali. Spet drugi so občudovali starodobnike in brhke radeške mažorete, ki so veščine prikazale ob igranju Pihalnega orkestra radeških papirničarjev.

Zvečer pa so se obiskovalci zbrali na pomolu in si ogledali osrednjo etnološko prireditev, v kateri so pomembnost izgradnje železnega mostu povezali s kulinariko. Splavarji so se, ko so delo dokončali, pogovarjali, ali bodo dobili kaj za pod zob, medtem pa jih je obiskala sama grajska gospa Marija Plemenita Gutman in jih povabila na veliko gostijo, ki so jo ob izgradnji železnega mostu, takrat tretjega največjega v monarhiji, pripravili na njihovem dvoru. Splavarji, vajeni preprostih jedi, po navadi žgancev, golaža ali vampov, pa so bili nemalo presenečeni, ko jim je grajska gospa povedala, da bo na jedilniku nadevana prepelica v brusnični omaki z vinsko glazuro na posteljici dušenega riža.

»U, za to pa še nikoli slišali nismo, kaj šele, da bi to jedli,« so se pridušali. »Veste, mi smo bolj navadne sorte, vajeni bolj domačih jedi,« so brž pristavili. A se povabilu na gostijo kljub temu niso odpovedali, saj so dobili namig, da bo tam tudi veliko sladkega, od orehove potice, štrukljev, medenjakov, šarkljev do različnih zavitkov. In tako so se mastili, veselili in plesali še dolgo v noč, ko so za zabavo skrbeli Oto Pestner, Vili Resnik in Kvintet Dori.