Pri sedmih letih je šahirala z dedkom, pri 14 prva na svetu

LJUBLJANA – V Novih Jaršah so bloki posejani kot nekakšne figure na šahovnici. V eni od teh figur je doma petčlanska družinica Unuk. Računalniški programer Robert in medicinska sestra Špela imata v svojem kraljestvu poleg dveh kraljevičev, štiriletnega Timeja in osem let starejšega Jana, še kraljično!

Ime ji je Laura. Stara je 14 let in je novopečena dijakinja bežigrajske gimnazije. A bodimo pošteni: Laura ni vsakdanja najstnica. Pooseblja nadpovprečnost in vse tisto, česar nam kronično primanjkuje. Je samozavestna in prepričana vase, v svoje sposobnosti. »Te so sicer neverjetne, a prigarane,« takoj prikima eden od njenih mentorjev Franc Poglajen. »Je preudarna, vselej zbrana, za svoja leta izjemno disciplinirana in zrela.« V nasprotju z vrstniki tudi natančno ve, kaj želi. »Postati velemojstrica!«

Poglajen, predsednik šahovskega kluba iz Komende, še kako občuduje tudi njen zicleder, kot se reče. Lauri namreč ni težko sedeti več ur ob mizi, se poglabljati v skrivnosti najbolj kraljeve med igrami, poslušati nasvetov.

Po Parmi – Laura

Res je: Laura je prav tista mlada šahistka, ki je te dni slovenski šah ponovno prebudila iz zimskega sna. Z naslovom mladinske svetovne prvakinje v konkurenci do 16 let je presegla prav vse dozdajšnje slovenske mejnike! Po Brunu Parmi, ki je leta 1961 slavil v konkurenci do 20 let, in Luki Leniču, ki je leta 2002 zmagal v konkurenci do 14 let, je bila to prva velika zmaga med dekleti. »In nedvomna napoved, da slovenski šah dobiva zvezdnico!« je zapisal šahovski kronist Georg Mohr.

Ko smo se z njo pogovarjali v kuhinji, je bilo čutiti svežino vetra, ki bo predramil šah. Kot ga je v svetu, denimo, Norvežan Magnus Carlsen, njen idol.

Zaradi njene svežine bo šahistk in šahistov – vse več. Kljub rosnim letom se Laura še kako zaveda te velike odgovornosti. Kot se je je zavedala tudi na prvenstvu v južnoafriškem Durbanu. »Pred vsako partijo sem imela namreč precejšnjo tremo,« je priznala svetlolaska. Zaradi vsemogočih, tako notranjih kot tudi zunanjih pričakovanj, »sem se dejansko bala izgubiti«. To je bilo že njeno četrto zaporedno prvenstvo, pričakovanja pa so dosegla – nebo.

Preudarna šahistka

Bila je tretja nosilka. Čakalo pa jo je enajst kot kača dolgih partij. Prvo je odigrala z domačinko Charlize Van Zyl in začela s črnimi figurami, kar pomeni, da si je morala prednost šele priboriti. »Po navadi igram francosko obrambo …« je razložila Laura, ki se šteje za pozicijsko igralko, trdno, preudarno, Laura ni brezglava oseba, je razmišljujoča, pretirano ne tvega in ne mara kar tako žrtvovati svojih figur. Kot so jih svoje dni žrtvovali tipični napadalci – Jose Raul Capablanca, Bobby Fischer … Na mizo je v tistem položila šahovnico in nam že v naslednjem hipu pokazala kraljevo indijko, vratolomni napad s črnimi. »D4, konj F6, C4, G6, skakač C3, lovec G7, E4, D6 …« je suvereno prestavljala figure, mi pa smo le težko sledili. »Tako so igrali včasih, dandanes le še malokdo, sama navadno zaključim šele v končnici …« Tedaj se je zdrznila. Njena mama je pojačala glasnost na televiziji. Na nekem kanalu se je namreč pojavila prav naša mlada sogovornica. »Mami, ne, no, o groza, najraje bi se skrila,« ji je nenadoma postalo nerodno, mi pa smo si kar malo oddahnili, ko se je končno prelevila – v deklico.

Vseeno smo se družno zazrli proti ekranu. Laura je za hipec zatisnila svoje modre oči, njena ponosna mamica pa še bolj napela ušesa. »V enajstih dneh je v enajstih partijah, ki so trajale več ur, pometla s tekmovalci iz 95 držav. Ob tem se ponaša še s častnim naslovom najmlajše državne prvakinje med članicami …« smo napeto prisluhnili besedam, ki so se slišale. »Šest let treningov, na tisoče presedenih ur, da prilezeš na najvišjo stopničko.« Iz prispevka smo izvedeli tudi to, da imajo takšni šahisti, v nasprotju z nami, povprečneži, izjemno razvite miselne funkcije možganov, da imajo razvit tudi čut za pozornost, povečano motivacijo, logično sklepanje, odlično prostorsko predstavo in kombinatoriko. Sledil je še zaključek: »Sicer pa je Laura čisto običajna najstnica, a jo v šoli vseeno gledajo malo drugače. 'Vsi so bolj za košarko, odbojko, potem pa jaz in šah,' se je zasmejala Laura.«

»Super si bila,« jo je po koncu pohvalila Špela in kazala iskren ponos. »Veste, s čimer koli se je ukvarjala, je bila uspešna!« Izvedeli smo, da so jo starši, ker ni hodila v vrtec in je bila v varstvu pri dedku in babici, že pri štirih letih vpisali na plavanje, »plavala je noro dobro«, potem je bila tudi uspešna plesalka, »iz vsake stvari je vselej znala izvleči najboljše«, se je spominjala Špela in svojo hčer opisala kot – perfekcionistko. »Je kozorog po horoskopu?« smo jo vprašali. »Ne, škorpijon!« je glasno vskočila Laura.

Iz šampionskega testa

Stara je bila sedem let, ko jo je dedek Jožef vprašal: »Bi eno odigrala?« To je bilo sploh prvo Laurino srečanje s šahom, igro, ki jo je potem povsem prevzela, navdušila, da se je vanjo zaljubila. Že naslednje leto, bila je v tretjem razredu, so jo vpisali v šolski šahovski krožek, ki ga je vodil učitelj geografije Robert Kodrič, njen prvi mentor. Potem jo je usmerjal njegov brat Martin, »ta me je res ogromno naučil!« Hvaležna je tudi Zlatku Bašagiću, »ki je naredil vse slovenske velemojstrice, tudi Leniča in tudi mojega zdajšnjega trenerja in velemojstra – Mateja Šebenika«. Laura očitno ne (bo) zna(la) biti brezbrižna. Zvezdice, ki ne pozabljajo, nikdar ne ugasnejo.

Zato ne bo pozabila niti predzadnje partije, ko se je pomerila s Slovakinjo Veroniko Gazikovo. Ta jo je res namučila. Ob tem so se nanjo lepili še raznorazni pritiski, držala je prvo mesto, »joj, ne smem izgubiti!« In bržkone prav zaradi tega naredila napačno potezo in bila dolgo v povsem izgubljenem položaju. A se ji je nekako le uspelo znajti v končnici. »Imela sem kralja, kmete, topa, ona pa kralja, kmete, topa in lovca. In ko sva se slednjič le dogovorili za remi, sem si pošteno oddahnila.«

Ta partija je trajala kar pet ur in pol, psihično je bila povsem načeta. Tudi starši so spremljali vsako njeno potezo, a po internetu, glasno navijali, se živcirali, če česa niso vedeli, je na pomoč priskočil Jan, prav tako šahist, »ne sicer tako zagrizen kot Laura, a vseeno zelo dober«, ga je pohvalila Špela.

Njeni dami Lauri je med vsemi figurami najbolj všeč prav – dama. »Ker je pogumna in je nikakor nočem izgubiti!« Laurin cilj je postati – profesionalna šahistka! »Ker imam šah res rada!« Kot Judit Polgar, najboljša šahistka vseh časov? »Jaaaaa!« so se v tistem zasvetlikale oči slovenskega šahovskega Mozarta. Ki ga prav nič ne moti, da nenehno sanja o 64 poljih in 32 figurah in da v mislih hrani za ocean partij. Natančno tudi ve za okoli 600 svojih potez, ki so na svetovnem prvenstvu slovenskemu šahu priigrale najlepše možno darilo.