Jutri bo nad cesto, ki se na južni strani dviga na 1611 m visok Vršič pri Ruski kapelici, ki zaznamuje svojo 98-letnico, spet slovesno. Kapelica bo ponovno združevala Slovenijo in Rusijo, slovenske in ruske gospodarstvenike, politike, prijatelje in simpatizerje, člane Društva Slovenija-Rusija pod vodstvom predsednika Saša Geržine in letos prvič tudi fundacije Russky mir (Ruski mir).
Ruska kapelica je postavljena v spomin na trpljenje tisočev in na smrt več sto ruskih vojnih ujetnikov v prvi svetovni vojni, ti so leta 1916 gradili cesto čez gorski prelaz Vršič. Ob njej je manjše grobišče. Umrli Rusi, ki jih je zasul plaz, so pokopani večinoma v grobnici levo od kapelice. Za nagrobnik je postavljena kamnita piramida z napisom v cirilici Synam Rossii (Sinovom Rusije). Vloga kapelice ima več dimenzij: njena zgodba je hkrati tragična in neverjetna glede na to, da so jo zgradili ujetniki in da je prva leta po prvi vojni obstala, za kar gre zasluga zlasti Kranjskogorcem, še posebno družini Slavec. Skrbeli so zanjo in jo ogradili, četudi jo je zgradila pravzaprav sovražna vojska, pozneje pa je Saša Slavec nadaljeval družinsko tradicijo pietetnega odnosa do pomnika preteklosti.
Tudi letos bodo pri kapelici visoki gostje iz Rusije. Slavnostni govornik bo podpredsednik Sveta federacije Jurij Vorobjov, svojo navzočnost na prireditvi je že potrdil tudi ruski minister za zveze in množične komunikacije Nikolaj Nikiforov. Častni pokrovitelj in govornik na slovenski strani bo odhajajoči minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Metod Dragonja. Prav gotovo bo z ruskim kolegom o prodaji Telekoma kakšno rekel tudi naš minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel; največji ruski mobilni operater MTS je med potencialnimi kupci Telekoma.
Tradicijo govornikov Društva Slovenija-Rusija bo letos z nagovorom nadaljeval Vasja Klavora, nekdanji Desusov poslanec, zdravnik in tudi zgodovinar, odličen poznavalec 1. svetovne vojne in dogodkov okoli nje. Pri kapelici bo tudi 13-članska delegacija Ruske pravoslavne cerkve, ki jo bo vodil škof Rosošanski in Ostrogožski iz Voroneža Andrej – posvetno ime Andrej Sergejevič Tarasov, za visoke pravoslavne dostojanstvenike neverjetno mlad, niti štirideset jih nima.
Posebej bodo letos obeležili stoto obletnico začetka prve svetovne vojne. Moški zbor Vokalna akademija Ljubljana, sopranistka Martina Burger in dirigent Stojan Kuret bodo izvedli Misso pro Pace (Mašo za mir) najnovejše delo skladatelja Ambroža Čopija, prepleteno z recitacijami odlomkov pisem s fronte slovenskih in ruskih vojakov.
Najmanj trije ruski politiki in diplomati so že leta 1993 prisluhnili pobudam prvega slovenskega veleposlanika v Rusiji Saše Geržine, ko jim je predstavil plemenito idejo spominskih slovesnosti pri Ruski kapelici, in ga podprli: Vitalij Čurkin, današnji ruski veleposlanik v OZN, Vladimir Ivanovski, zdaj ruski veleposlanik v turški Ankari, in Aleksej Nikiforov, prvi ruski veleposlanik v Sloveniji, v Ljubljano je prišel 1995.
Ko je Geržina prišel v Moskvo, je, komunikativen, kot je, hitro navezal stike in se spoprijateljil s pomembnimi osebami ruskega javnega življenja, politiki, gospodarstveniki in visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, tudi Ivanom Jurkovičem, tedaj apostolskim pronuncijem, ki je pozneje v vatikanski hierarhiji napredoval in je danes nuncij v Moskvi, kar je eden najvišjih položajev v zunanji politiki in diplomaciji Vatikana. Nadškof Jurkovič, doma iz Fare ob Kolpi na Kostelskem, je Geržini pomagal odpreti marsikatera vrata, posvetna in cerkvena. Rusi so zastrigli z ušesi, ko je omenil epopejo ruskih ujetnikov in njihov tragični konec ter Rusko kapelico.
Prav naš prvi veleposlanik v Moskvi pa je v velikem imperiju na vzhodu odpiral vrata slovenskim poslovnežem, med prvimi starejšemu Škrabcu, Stanislavu, iz ribniškega Rika, nekdanjemu velikemu direktorju Krke Milošu Kovačiču, Urošu Slavincu iz Heliosa, Andreju Polencu iz Iskratela, pozneje Kovačičevemu nasledniku Jožetu Colariču, Škrabčevemu sinu Janezu, še pozneje tudi Marjanu Eberlincu, prvemu možu Plinovodov. Seveda so skoraj vsi ti ali pa njihovi nasledniki še danes pokrovitelji Društva Slovenija-Rusija, Krka pa že vrsto let glavni sponzor slovesnosti pod Vršičem.
Saša Geržina je še danes gibalo, spiritus agens marsičesa, kar se dogaja v zvezi z dejavnostmi društva, tudi letos je seveda komandant parade. Ima pestro življenjsko pot: rodil se je v Sarajevu, kjer je služboval njegov oče Janko, Slovenec, oficir jugoslovanske kraljeve garde. Mama Sonja je bila Rusinja, rojena v Sankt Peterburgu, profesorica francoščine in kakopak ruščine. Oče se je znašel v nemškem ujetništvu, z mamo sta se zatekla v Maribor. »To je še vedno moje mesto,« pravi Geržina, čeprav je že krepko več kot štiri desetletja Ljubljančan. Maturiral je na gimnaziji in končal višjo komercialno šolo v Mariboru, prijateljeval in se družil s sosedom, smučarskim gurujem Tonetom Vogrincem, in še enim Mariborčanom, košarkarsko legendo Ivom Daneuom, kar počne še danes. Pozneje se je vpisal na ljubljansko ekonomsko fakulteto ter jo ob delu končal. Pred odhodom v Rusijo je delal v gospodarstvu, po prihodu domov pa prav tako, je tudi podpredsednik stranke Desus, ki za las ni bil izvoljen v nov državni svet, kar pa ga prav nič ne žalosti. V diplomacijo je šel tudi njegov sin Aleksander Geržina, za njim je že uspešen mandat ambasadorja Slovenije na Dunaju.
Častni član je bil tudi Jurij Gustinčič Društvo Slovenija-Rusija (DSR) deluje kot prostovoljna, nestrankarska in nepolitična organizacija ljudi z namenom globljega spoznavanja ruskega naroda, običajev, dežele in jezika. Krepi vezi med narodoma in državama za povezovanje na vseh področjih človekovega delovanja in za ohranjevanje spomina in vezi med ruskim in slovenskim narodom, ki so se spletli v zgodovini. DSR je bilo ustanovljeno 1996. in zdaj šteje okroglih tisoč članov, ob mnogo kulturnih, zgodovinskih, družbenih in drugih srečanjih že od vsega začetka stoji Ruska kapelica pod Vršičem. Družina Slavec, začenši z očetom današnjega častnega člana DSR Saše Slavca, uglednega poslovneža in mednarodnega lobista, je že kmalu po 1. svetovni vojni skrbela za kapelico. Med častnimi člani društva je bil tudi eden od ustanovnih članov, nedavno preminuli novinar Jurij Gustinčič, 1921. je ugledal luč sveta. Z Rusijo je bil veliki novinar in publicist povezan že od rane mladosti. Pisal in objavljal je še kot najstnik, ko je iz Moskve – oče, komunist Dragotin Gustinčič je bil izgnan iz kraljevine Jugoslavije, z njim sta odšla tudi žena Anica Lokar in njun sin Jurij – za Sodobnost napisal članek o prevodih slovenske poezije v ruščino. Za to revijo je v rosni mladosti napisal tudi dva eseja, pod katera se je podpisal kot Jurij Rus. |
