Pri rosnih šestnajstih si je Metod zgradil hišo

ŽIRI – Pisalo se je leto 1969. Revija Tovariš je na dveh straneh, namenjenih opisovanju podvigov, podrobno popisala zgodbo Metoda Žaklja, doma iz Žirov. Pozornost sedme sile je tedaj komaj 16-letni mladenič pritegnil, ker je v ranih letih zgradil hišo. Čisto pravo, dvodružinsko. Pred 44 leti je zgodbo v Tovarišu z besedo popisal novinar Borut Čontala, ki je pozneje postal ena od gonilnih sil časopisa, ki ga ravnokar berete, s fotografijo pa je reportažo o mladostnem graditelju opremil Egon Kaše. Prah s teh dveh strani Tovariša so odpihnili pred kratkim, ko so zgodbo o svojevrstnem podvigu mladostnika iz gorenjskega čevljarskega mesta predstavili na enem od panojev, ki v žirovskem muzeju pripovedujejo zgodbo o kraju in tukajšnjih ljudeh. Zdaj je Metod Žakelj, letnik 1952, že upokojenec. Brez pomisleka in sence dvoma pravi: »Če bi se danes najstnik znašel v podobnem položaju, kot sem se jaz takrat, bi si, podobno kot jaz pred leti, postavil hišo.«

Alkohol krojil njihovo življenje

In kakšno je bilo njegovo otroštvo? »Zaznamovala ga je pijača, zaradi katere smo otroci spali po kozolcih, zanjo pa je šel ves denar. Kmalu sem si rekel, da tega ne morem več prenašati. Odločil sem se, da grem na svoje, in tako sem nam trem, torej še mami in mlajši sestri, zgradil hišo,« pove sogovornik brez odtenkov v glasu. Očetovo pijančevanje se je začelo pri dveh litrih žganega in nadaljevalo z litri vina in piva, pojasni Metod. Kaj kmalu se je odločil, da nočnega bujenja in podobnih dogodkov, ki jih je v družini narekoval alkohol, ne bo več prenašal: »Mnogo dobrih nasvetov mi je dal stari oče Matevž, ki mi je tudi neizmerno pomagal. Denar sem začel služiti z raznašanjem časopisa. Z žirovskim gostincem Katrnikom, ki je takrat prodajal parcele, sem se dogovoril, da mu bom dal celoten zaslužek. Skoraj dve leti sem mu nosil denar, ki sem ga zaslužil kot raznašalec. Dober človek je bil, Katrnik. Čeprav sem bil še skoraj otrok, me je resno jemal, obresti pa mi ni nikoli zaračunal. Vem, da sem takrat na mesec zaslužil 20.000 dinarjev, parcela pa je stala 420.000 din.«

Ko so se sošolci v prostem času igrali z žogo in pohajkovali po Žireh, je Metod gradil: »Prišel sem iz šole, vrgel malho v kot in se odpravil v Sovro, do kamnoloma tu blizu Žirov. Imel sem le kramp in železno palico. Dovolili so mi, da sem tam lomil kamenje za hišo. Čevljarsko ulico smo gradili vsi hkrati – spominjam se, da sem začel graditi med prvimi, končal pa sem zadnji. Les za hišo sem dobil tako, da sem šel k Lipniku in zaprosil zanj, v zameno pa sem pomagal pri tlakovanju ceste do njihove domačije. Žakljev Janez z Goropek, ki je bil dobrega srca, mi je dal špirovce in zanje ni hotel nikakršnega plačila. Čevljarska ulica je nastala v enem letu, gradili pa smo na nekoliko močvirnatem območju. Sprva niti ni bilo ceste, ki bi peljala do moje parcele. Prvemu tovornjaku, ki je pripeljal pesek, se je na nekoliko razmočenem terenu vdrlo. Tako sem moral ves pesek s samokolnico zvoziti od ceste do parcele, torej dobrih sto metrov. No, pa tudi gradbeno jamo sem izkopal na roko ...«

Od utrujenosti zakinkal stoje

Gradnja hiše je Metodu, kajpak, vzela veliko časa, in zgodilo se je, da je po šestih razredih osnovne šole začel delati v žirovski Alpini. To so bila zelo naporna leta, se spominja danes: »Po navadi sem ob petih zjutraj začel delati na hiši. Do enih sem končal, nato pa že hitel na popoldanski šiht. Znalo se je zgoditi, da sem stoje zakinkal, tako sem bil zmatran. Prostih dni pa si takrat še nisem mogel vzeti, saj je veljalo, da prvo leto nimaš dopusta.«

Izkušnjo, znano mnogo Slovencem, ki so v času socializma gradili bajto, je doživel tudi Metod: »Graditelji smo si venomer pomagali. Tisto leto, ko je bila gradnja v Žireh na vrhuncu, sem pomagal narediti 15 plošč za hiše. Ko sem jaz potreboval pomoč drugih, pa so mi pomagali vsi sosedje. Revščina je bila takrat in sprva vem, da smo imeli za malico le kruh z marmelado, pozneje pa že pol klobase s kruhom. Drugega tisti čas ni bilo.«

Kdor je čevljar, je tudi zidar

Ko je Metoda leta 1969 na gradbišču ujel uigrani novinarski duo iz vrst Tovariša, je okno še prazno zijalo na plan, zidovi so bili še neometani. »Okna in vrata sem tudi sam zrihtal in notri tudi vse,« se spominja sogovornik. Kako je znal vse to storiti, in to pri rosnih šestnajstih? »Saj smo bili vsi samouki. Videli smo, kako se je delalo pri sosedu, pa smo še sami ponovili vajo. Takrat je v Žireh veljalo, da kdor je čevljar, je tudi graditelj. In čevljarji smo bili bolj ali manj vsi.«

Na dan, ko je Metod Žakelj krenil k vojakom, so k hiši pripeljali elektriko. Prav pri vojakih je končal razrede osnovne šole, za katere mu je zaradi gradnje hiše zmanjkalo časa. Z Olgo, tudi Žirovko, sta se vzela leta 1977, in pozneje skupaj v okolici Škofje Loke na noge postavila tiskarsko podjetje. »Ko sem prišla k hiši, je bilo treba notri še mnogo urediti. Spominjam se, da so bile v dnevni sobi omare, kuhinja pa je bila prazna,« se let odrekanja, ko se je denar stekal za poplačilo kredita in je bil na jedilniku »bolj ali manj krompir na sto načinov«, spominja Olga.

Zdaj se Olga in Metod Žakelj, oba sicer že v pokoju, po dolgih letih življenja v bližini Škofje Loke počasi vračata v rodne Žiri, natančneje v Novo vas, kjer sta si postavila ravno prav majhno montažno hišo. Tudi v tej sta mnogo postorila sama, povesta: »Položila sva ploščice, napeljala vodo, uredila odtoke in, še preden je bila hiša dodobra postavljena, uredila njeno okolico.«

Pa bi se, če bi pred skoraj pol stoletja premogel toliko pameti in izkušenj, kot jih ima danes, znova lotil gradnje, ki so jo spremljali trdo delo in leta odrekanja? »Takrat sem naredil pametno in edino možno potezo. Zdaj bi naredil vse čisto enako. Vedno sem si želel imeti mir,« sklene Metod Žakelj obujanje spominov na čase, ko je bil – kot je leta 1969 zapisal novinar Borut Čontala – še »majhen mož po postavi, mlad po letih, pa ne po pogumu in delavnosti«.