Časi so težki, zato je vsak žarek spodbude in humanitarnosti pravi balzam za vse težave in nevšečnosti, ki so se pod krinko recesije in krize zgrnile nad Slovenijo. Da polepšajo dan sočloveku pa tudi sebi, se je Matej Markovič z ekipo odločil, da bo tekel. In ne bo odnehal. Never Give Up je geslo skupine zanesenjakov, ki se letos že tretjič loteva projekta 10 krogov za 10 nasmehov.
V desetih krajih po Sloveniji tečejo za deset socialno ogroženih družin. »Podobno kot lani bo tudi letos ves denar, zbran iz startnin in prostovoljnih prispevkov, enakomerno porazdeljen med družine,« upravičeno ponosno pravi Matej, ki bo vse to tudi sam lastnonožno pretekel, na vseh desetih tekih pa mu bodo družbo delali prijatelji in preostali rekreativci dobre volje.
Lani 130, letos 149
Pot pod noge so v petek vzeli v Zasavju, včeraj so bili v Mariboru, danes so v Celju, jutri pa bodo na Ravnah na Koroškem. V Trbovljah jih ni ustavil niti dež. »Fenomenalno se počutim, teklo se je dobro, Trboveljčani pa so še enkrat dokazali, da so pravi norci, kljub dežju je bila udeležba odlična,« je po prihodu v cilj dejal Markovič. Na mestni stadion v tem zasavskem mestu je prišlo 149 tekačic in tekačev (lani 130); najmlajša Nika še ni dopolnila dveh let, najstarejši Miha pa jih bo drugo leto 60.
»Rad tečem, ko gre za humanitarnost, pa še toliko raje. Sploh nisem imel pomislekov, rad bi tekel na vseh desetih maratonih,« je dodal Matejev prijatelj Tomaž Kristavčnik, ki se je ob prihodu na cilj malce nadihal, potem pa skupaj s somišljeniki že pomagal pospravljati prizorišče.
Matej ob takem projektu na srečo ni sam, angažiral je prijatelja in sorodnike, ob strani mu seveda stoji družina. Oče Janez je tisti, ki ima pod kontrolo vso logistiko, med tekom beleži pretečene kroge, v petek jih je bilo v Trbovljah 105. Janez, svojčas je v Celju igral rokomet, njegov brat Niko pa je bil uspešen trener v Avstriji in na Bližnjem vzhodu, skrbi tudi za hrano in pijačo vseh udeležencev, ki so se lahko sprostili ob ritmih zumbe, organizatorji so poskrbeli za varstvo otrok, za uvod pa so se pomerili še na nogometni tekmi z domačo mlado (u14) vrsto Rudarja. Del poti je z Matejem tekel tudi domačin, 35-letni Trboveljčan Tomaž Praunseis, ki je pred dnevi v enem tednu na rolki prevozil cestno diagonalo Slovenije.
Zbirajo tudi zamaške
Jože in Ksenija sta skrbela, da je ob prizorišču vse potekalo brezhibno, kljub dežju sta imela nasmeh do ušes. »Veste, lani nas je presenetila taka nevihta, da je bilo na stadionu med tekom nad 15 centimetrov vode. Letos smo jo dobro odnesli,« sta se ozirala proti nebu, ki je še ob koncu, ko so vsi udeleženci in organizatorji skupaj stekli v krog, poslalo nekaj dežja. A to ni nikogar zmotilo. Delalo in teklo se je za dober namen, za sočloveka.
Ko je hotel eden od tekačev plastenko z zamaškom vreči kar v smeti, ga je Jože hitro podučil, da zamašek ne gre tja. Takoj ga je odvil in vrgel v za to namenjeno vrečo, ki je na koncu končala v skladišču v Zagorju. »Ko se zbere tona in pol ali dve, se odpelje na Koroško, od koder potem nakažejo sredstva za tistega, ki ta denar potrebuje,« pojasni Ksenija, Matej s prijatelji pa se odpelje novemu teku naproti. Vesel in hvaležen je, ker mu ob strani stoji tudi Slovenska vojska.