POHORJE – Ko so se prebudili v današnje jutro, jim je do polnočnice ostalo le še sedemnajst ur. Komaj že čakajo, da bo haloško pokrajino prekril večer in se bo ponovno rodilo upanje; to bo čas obdarovanj, če imaš, in to bo čas toplih voščil.
»Otroci, vstati bo treba!« jih je ljubeznivo pozvala mamica Natalija, ki je ovdovela že zelo zgodaj. Njihovemu očku, ki ga tako pogrešajo, je po hudem in štiri leta trajajočem boju dokončno odpovedala srčna mišica. Niti umetni vzpodbujevalniki niso pomagali. Zadnje leto je še posebno trpel, po devetih tednih v bolnišnici so se morali predati še zdravniki. Daleč naokoli spoštovani klepar je trpki haloški usodi, tam ob meji, natanko pred dvema letoma, decembra 2011, prepustil tri majhne otroke, 10-letno Andrejo in njena bratca, devetletnega Leona in najmlajšega Aljaša. Ta je prvošolček.
Prepuščeni revščini
Nenadoma jih je prepustil revščini: bitki s skromno mešanico socialne pomoči, njegove zapuščine in otroških dodatkov, preživljanja in životarjenja iz meseca v mesec.
»Petnajstega v mesecu, ko prejmem otroške dodatke, grem takoj poplačat del položnic, preverim, koliko je še ostalo, krepko preračunam, odhitim v trgovino in nakupim za teden dni?« ni bila povsem prepričana 30-letna Natalija Plošinjak, po rodu iz Zalužja, ki se je k pokojnemu Marjanu primožila z one strani meje. Že od doma vajena kmečkih del je morala po moževi bolezni tako poprijeti še za moškimi opravili, zdaj ko je ostala sama z majhnimi otroki, ostaja doma. »Preprosto jih nimam kam dati ...« potoži. Marjanovi starši so umrli že pred desetimi leti, kakor tudi njen oče. Če le zmore, pride na pomoč njena mati Danica.
Po Marjanovi smrti božiča niti niso praznovali, zaradi žalovanja in zaradi pomanjkanja. Ko se je Božiček ustavil pri njihovi hiši, je klavrno ugotavljal, da je spet prišel praznih žepov. Letos naj bi bilo drugače ...
Če kaj, potem Plošinjakovi otroci niso razvajena bitjeca. V nedeljo so, denimo, mamici in babici pomagali pri pospravljanju, pri nekakšni predbožični generalki, levih rok tile otroci očitno ne bodo, smo premišljevali in izvedeli, da se tudi v kuhinji že znajdejo. Andrejina specialiteta je kavica, od malega Aljaša pa – narezana hamburška slanina. To mastno in lepih mesnih barv ima najraje! Krepki deček zadovoljno prikima. In se v mislih oblizne. Še jo bo potreboval, smo se strinjali, saj ima tudi najmlajši od Plošinjakovih težave s srcem, njegova ključna žilica mu namreč ne dovaja dovolj krvi. »Če se s tabletami ne bo popravilo, bo moral na operacijo ...« Ki jo je že dvakrat prestal Leon. Ta se je pred časom poparil s kropom in imel povsem ožgan hrbet. Ves je v brazgotinah. Bodoči avtomehanik, kot pravi, je tudi sicer bolj bolehne narave. »Uhice ga tolikokrat bolijo, da je po dva tedna v šoli, dva tedna pa ga imam bolnega doma,« pristavi njegova mati, ki se v teh dneh ob išiasu, ki jo je že drugič napadel, zagotovo večkrat vpraša, ali je možno, da nesreča res ne sme nikoli počivati.
Vaša dobrota Ali bo Božiček Plošinjakovim to pot končno bolj naklonjen? Bo! Tudi zaradi vaše pomoči, drage bralke in bralci Slovenskih novic, ki ste jim prek Krambergerjevega sklada poklonili tisoč evrov! Ta znesek ste zbrali sicer za 15-letno Lio Gajšek iz Orešja pri Ptuju, ki so ji že dvakrat presadili pljuča. Zanjo smo zbirali denar v Krambergerjevem skladu, ko smo v Nedeljskih novicah opisali njene težave. Njeni starši pa so se slednjič odločili, da ta denar poklonijo komu drugemu. Mi smo izbrali Plošinjakove. |
Na najlepšem dvorišču
Kot vselej so tudi to jutro namakali piškote v obvezni čaj, še pred tem pa so se oblekli v tisto, kar jim je že prejšnji večer pripravila Natalija. Tudi to stori vsakič. Zatem so se skupaj podali po neurejeni makadamski poti, kakšnih 800 metrov daleč, do križišča, kjer jih je pričakal šolski avtobus. Odpeljal jih je v šolo, v Cirkulane. Še nedolgo tega, smo izvedeli, so imeli prebivalci Pohorja, ki jih obkrožajo pravljični in vinorodni holmci, uro hoda do Cirkulan, njihovega najbližjega stičišča najnujnejših opravkov ...
Ker je Andreja že toliko stara, njeni mamici ni treba več v šolo po najmlajša dva. To opravi kar njena desetletna hči, ki jo bratca potrpežljivo počakata, kadar njen pouk traja dlje. Ker jih je, od letošnjega šolskega leta, že tolikokrat pripeljala domov ob pravem času, ima Natalija skrb manj. Ko pridejo domov, smejo tja, kjer se najbolje počutijo. Na brezmejnem in idiličnem dvorišču neštetih bregov, tudi plazovitih, je namreč njihovo najljubše igrišče. Ob dveh psičkih in treh mačkah. Čeprav so njihovi najbližji vrstniki predaleč stran, se Plošinjakovi otroci znajo še kako zamotiti. Zdi se, da bodo šli po maminih (in očetovih) stopinjah, ki se ne bi za noben denar preselila s teh čudovitih, a vse prevečkrat pozabljenih krajev.
»Le zakaj ne bi šli živet drugam?« so jo nekoč vprašali.
»Niti slučajno!« jim je odvrnila. »Resda je vsenaokoli breg, da je težko dostopno, kadar je sneg, da ne spimo dobro, ko dežuje, saj se bojimo plazov, toda tu imamo neskončni mir, tu lahko slišimo tišino, ki je marsikje ni več mogoče slišati, da je tu najlepše poleti, ko slišimo žvrgolenje ptic, ne pa avtomobilskega hrupa.« Živeti v bloku bi bil zanjo samomor, pove odločno, Natalija, ki kljub revščini ve, kaj pomenijo – svoboda, korenine, zavest.
Kaj si želijo otroci?
Danes zvečer bodo postavili božično drevesce. Okrasili ga bodo otroci. Ti bodo postavili še jaslice.
In kaj si potihem želijo? Aljaš harmoniko, Leon kitaro, Andreja violino, ampak res potihem.
Mali Aljaš se je medtem že lep čas vidno prestavljal ter nam hotel nekaj dopovedati. Nakar mu je le uspelo. »Grem lahko po očkovo sliko?« je vprašal mamico. Deček ga ne more pozabiti. Njegovega in večnega Božička.
