Kako težko se je vedno znova dokazovati, če ti nihče ne pomaga, je že dodobra spoznala 23-letna študentka glasbe Ana Sofya Levačič Yagnyukova. Šoštanjčanka pa se kljub oviram, ki so se ji postavljale na pot ali so ji jih postavljali drugi, ni predala. Ana je namreč dislektik, kar pomeni, da občasno pomeša črke ali besede. Ker je glasbenica, to velja tudi za note. A je to ni ustavilo. Še bolj se je trudila profesorjem dokazati, da ta motnja zanjo ni ovira. Pa vendar je nanjo naletela in se zato podala na študij v Nemčijo.
»Slovenija je prelepa dežela in mnogi lahko doma uresničijo svoje sanje. Jaz jih žal nisem mogla,« začne svojo pripoved glasbenica, ki trenutno najbolj od vsega potrebuje novo kitaro. Takšno, s kakršno nastopajo najboljši kitaristi. Taka je seveda draga, vendar jo v vsakem primeru potrebuje, če želi jeseni nadaljevati študij in ga tudi končati. »Hčerko preživljam sama, saj ni upravičena do štipendije, žal pa niti preživnine od očeta ne dobiva. Čeprav sem zaposlena, ji ne zmorem ponujati več. Tudi Ana je pridna in občasno dela, a je zaradi študijskih obveznosti in pravil dela ob študiju v Nemčiji pri tem omejena,« strne težave njena mama.
Učitelji in disleksija
S kitaro se je spoprijateljila že pri dveh letih in pol. »Oče je imel doma klasično, ki jo je dobil od prijatelja. Spomnim se, da sem jo rada vzela v roke, se skrila pod mizo in brenkala. Vem, da sem že takrat razmišljala, katere strune moram prijeti, da bo zvok pravi,« Ana opiše svoje prvo spoznavanje s tem inštrumentom. Ta je zanjo ostal na prvem mestu, čeprav igra še balalajko in prečno flavto ter poje. Kar nekaj let je bila članica zbora Sonce, ki ga je vodila Irena Vrčkovnik. Poleg tega lepo riše in obvlada ruščino, nemščino, angleščino in hrvaščino.
V glasbeno šolo se je vpisala že pri šestih letih. Priznani kitarist Viktor Papež je že takrat opazil njeno nadarjenost, pozneje pa ni imela sreče z učitelji, pravi. Bilo jih je malo, nekateri niso imeli potrpljenja z njo, ker je zaradi disleksije počasneje brala note. Zato se je pogosto doma sama učila in delala izpite tudi za dva razreda skupaj. Sčasoma je spoznala, da učitelji niso kos njeni disleksiji in so se je otepali. »Poslušala sem, da bi se iz mene dalo kaj narediti, a so me hkrati vedno puščali kje na stranskem tiru. Pri dvanajstih letih sem ugotovila, da se doma lahko naučim več, zato sem prosila profesorje, naj mi dajo snov, da se jo bom naučila in potem prišla le na izpit,« razloži.
S tem težav še ni bilo konec. Eden od profesorjev v Velenju ji je kar naravnost povedal, da sprejemnega izpita ne bo naredila. In res ga ni. V Celju pa so prepoznali njen potencial in jo brez težav sprejeli. Šolanje je tako na glasbeni šoli kot tudi na umetniški smeri I. gimnazije v Celju uspešno končala. »Na naši akademiji za glasbo nisem niti poskušala delati sprejemnih izpitov, ker sem vedela, da brez zvez in poznanstev ne bo šlo.« Po spletu je stopila v stik s priznanim kitaristom Thomasom Königsom na glasbeni akademiji v Nürnbergu.
Pisala izdelovalcu kitar
»Kar napisala sem mu, da se zaradi ekonomskih razlogov selim v Nemčijo, in ga povprašala, ali je mogoče študirati pri njih. Odpisal mi je, zakaj pa ne, in sem šla. Povabila me je daljna sorodnica, pri kateri sem tudi živela,« pripoveduje Ana, ki ni bila povsem prepričana, ali jo bodo sprejeli. Ko je na sprejemnem izpitu zaigrala obvezni del, se je na lastno željo predstavila še z delom Beethovnove Mesečeve sonate in prepričala vse. Profesor Königs jo je želel imeti kar v svojem razredu. Eno od svojih študentk je prosil, naj jo pripravlja na izpite, in se zanjo zelo zavzel. Zdaj je njegova edina študentka na umetniškem programu, kjer so kriteriji zelo strogi.
Njena kitara je stara 11 let in jo zaradi zvitega vratu ne more več pravilno uglasiti, zato na trenutke zveni razglašeno. Ko je igrala nanjo na sprejemnih izpitih, so jo kar ustavili in ji posodili eno svojih. Zato se je začela ozirati za novo in po naključju naletela na svetovno priznanega izdelovalca Jima Redgata iz Avstralije. Njegove ročno izdelane kitare so vrhunske, zanje pa je treba odšteti vsaj 13.000 dolarjev. Ana je tudi priznanemu mojstru napisala elektronsko sporočilo, v njem opisala svoje potrebe in težave ter ga povprašala, ali bi imel zanjo kitaro, ki bi stala okoli 4500 evrov. »Odpisal mi je, da bi se lahko dogovorila, vendar bi bila ta brez njegovega podpisa,« razloži Ana, ki se je v njegovo kitaro zaljubila takoj, ko je prvič slišala njen zvok.
»Denar, ki ga zaslužim ali dobim, hranim za kitaro. Na srečo šolnine v Nemčiji ni, poleg tega pa mi pri gospe, pri kateri živim, ni treba plačevati najemnine, temveč le stroške, v zameno pa skrbim za njenega perzijskega mucka, ki ima sladkorno bolezen in potrebuje injekcije inzulina.« Našla bi si še katero dodatno delo, a ji študij, ki je zanjo na prvem mestu, vzame veliko časa. S prošnjo za pomoč se je obrnila tudi na nekatera naša podjetja, a je naletela na gluha ušesa. »Z veseljem bi jim vrnila uslugo z nastopom ali koncertom, če bi me potrebovali,« pravi. Kljub vsemu upa, da se bodo našli ljudje, ki ji bodo omogočili, da bo jeseni lahko nadaljevala študij z novo kitaro.
Disleksija je motnja sposobnosti branja ali razumevanja prebranega, črke ali besede pa se med branjem ali pisanjem pogosto pomešajo, prav tako osebe z disleksijo nekoliko drugače razmišljajo in se težav lotevajo drugače. Disleksijo so imeli, denimo, tudi Albert Einstein, Leonardo da Vinci, Walt Disney, Galilejo Galilej, William Shakespeare, Hipokrat in Agatha Christie, pri nas pa se je s to motnjo srečal igralec Gojmir Lešnjak - Gojc. |