BILČOVS – Gostilna Ogris v Bilčovsu/Ludmansdorfu na avstrijskem Koroškem, znana tudi pod imenom Pri Miklavžu, ima poleg častitljive starosti tudi zelo zanimivo zgodovino. Hansi Ogris st. si je vzel čas in mi podrobno razložil, kako je iz prej majhne hiše s tremi prostori nastalo veliko in lepo poslopje, kjer imajo 15 sob, naenkrat pa lahko pogostijo do 400 ljudi.
Toda zgodba zdajšnje družine ni bila vedno tako bleščeča. Kot pravi zdaj 85-letni vitalni in zgovorni Hansi, se je njegov oče Janko rodil kot nezakonski sin in mladost, taka je bila takrat navada, preživel pri različnih družinah, dokler ni prišel v Bilčovs in našel svoj dom pri Martičevih, starejšem paru brez otrok. Na zdajšnjo domačijo je prišel šele potem, ko je pravi oče hišo zaradi kartanja in pijače skorajda izgubil. Takrat se je obrnil na nezakonskega sina, ki si je medtem že ustvaril družino, s prošnjo, naj prevzame hišo in jo reši propada. To se je tudi zgodilo.
Po nekaj letih pomanjkanja so si opomogli
Tako se je leta 1932 začela zgodba družine Ogris, ki je znana tudi po zavednosti slovenstvu, kateremu pa trideseta leta niso bila preveč naklonjena. Deset let po vselitvi so to občutili tudi na svoji koži: 14. aprila 1942 so bili skupaj z nekaj več kot 1000 koroškimi Slovenci izseljeni. Družino so najprej deportirali v taborišče Schwarzenberg, kjer so kot vsi ostali dobili dopis o razlastitvi in prepovedi vrnitve na Koroško. Zaradi srečnega naključja je družina zadnji dve leti preživela v Spodnji Avstriji in potem za vrnitev potrebovala tri mesece. »Angleži so bili od vsega začetka na strani Avstrijcev,« pravi Ogris, ki je šele kot starejši začel dojemati vso tragedijo takratne izselitve in tudi vrnitve, ko jih je pričakala popolnoma prazna hiša. »Potem pa je šlo počasi naprej, od ene žlahte smo dobili žlice, od druge stol, od tretje mizo, spali pa smo kar na tleh.«
Po nekaj letih pomanjkanja so si Ogrisovi opomogli, nekdanjo hišo povečali, poleg gostilne pa so imeli še trgovino. Kljub obilici dela je bila sestavni del njihovega življenja vedno tudi politika. Janko Ogris je bil med drugim predsednik koroških izseljencev, njegov sin Hansi Ogris st. 20 let bilčovški župan in Hansi Ogris ml. 18 let podžupan. Ta rad pove, da je bila družina zaradi politike precej zapostavljena, vendar da je bilo, gledano z današnjega vidika, »to za vse zgolj plus«.
Hansi ml., ki je medtem prisedel, najprej razloži, zakaj ima gostilna dve imeni. »Pri Matevžu zato, ker se je dedov brat, ki mu je bilo ime Nikolaus (po slovensko Matevž), po nesreči sam ustrelil z lovsko puško. Sicer pa je pri nas precej stvari povezanih z zgodbami, tako tudi trojezičnost ali trije kamni ob vhodu. Med županovanjem mojega očeta je bil leta 1976 v Gemoni potres in oče je imel željo pomagati. Moj stric mizar je naredil šest lesenih hišic. V zahvalo je v Bilčovs prišla cela delegacija, okoli 300 ljudi. Tedaj je oče rekel, da moramo logo spremeniti v trojezičnega, kar je pristajalo tudi v politični sistem – tedaj je bila namreč že zasnovana alpsko-jadranska ideja. Trije kamni pa so posledica skupne olimpijske kandidature: v naši gospodarski zbornici so iskali ideje, kako promovirati idejo brez meja – senza confini. Naredil sem olimpijski krožnik in pozneje postavil še tri kamne iz treh regij.«
Obiskujejo jih tudi tujci
Hansi Ogris je gostilno prevzel leta 1988. »Oče se je po 60 letih in enem dnevu umaknil in mi vse prepustil. Edino, kar je zahteval, je, da imata z mamo stanovanje in jedačo pri mizi, kot se je tedaj formuliralo pri notarju.« Z gostilno je bil tesno povezan že od mladih nog. Včasih je bilo povsem normalno, da so morali otroci doma že zgodaj pomagati, tako tudi Hansi, ki se 70. let spominja na dva načina. Kot dvanajstletnik je z okna opazoval Ortstafelsturm. »Otroci smo bili sami doma, ker so bili starši na dopustu. Videl sem ljudi z baklami, ki so vpili: 'Zažgite mu hišo.'« To so bili časi, ko so nemško govoreči sicer zahajali v njihovo gostilno, vendar »na čuden način«, kot pravi Hasi. Ker pa so bili Ogrisovi gospodarsko dobro stoječi, so si lahko privoščili luksus biti tudi slovenska gostilna.
Tista leta pa so bila tudi turistično zelo drugačna od današnjih. »Takrat smo julija in avgusta naredili 80 odstotkov celotnega prometa. Ljudje so v vrstah čakali na prazno mizo. Na dan smo imeli po 200 do 300 ljudi. V vsem Bilčovsu je bilo takrat 750 postelj, zabeležili pa smo po 20.000 prenočitev. V 80. letih se je trend spremenil, spremenili smo se tudi mi. Zdaj v mesecih ni posebne razlike, malo izstopa avgust, med močnejšimi meseci pa sta zdaj november in december.« Hansi pravi, da je pri njih še najmanj čutiti krizo, saj ljudje še vedno najdejo denar za osebna slavja, na podeželju mogoče še bolj kot v mestih. Poleg domačinov jih obiskujejo tudi tujci, precej je gostov iz Slovenije, ob mojem obisku je bil na kosilu en avtobus žensk, ki so preživele zloglasno taborišče Ravensbrück.
Hansi Ogris je tudi sicer tesno povezan s Slovenijo, za katero pravi, da je sicer majhna država, ki pa da je koroškim Slovencem veliko pomagala. »Od nje se lahko veliko naučimo, obratno pa se Slovenci lahko naučijo, kaj pomeni biti državljan. Tega se še vedno premalo zavedajo.«
Gostilna je znana po dobri domači kuhinji in manj poznanih jedeh, kot so čisava juha (kisla juha, kateri da poseben okus cimet), kvačni krapi (s suhimi hruškami, skuto, orehi in cimetom polnjeni žlikrofi) in rožanska specialiteta, imenovana masovnjak (na kocke narezane žemljice, popečene na maslu skupaj s smetano, jajci, rozinami in sladkorjem), ki jo imajo na jedilniku le med sejmom, drugače pa le po prednaročilu.
