Kitajska je, to je dejstvo, najstarejša neprekinjena civilizacija, Kitajci pa so med drugim izumili papir – in pozneje tisk –, kompas in smodnik. Očitno so tudi odločeni, da zavladajo svetu. Zdaj jih je 1,33 milijarde, konec tedna jih bo 1,34 milijarde. Ne šalim se in nisem šovinist.
Med prvonovembrskimi prazniki nas je pol familije obiskalo prijatelje v Novem Beogradu, in tega nam je gostitelj razkazal malo drugače, kot ga običajno vidijo turisti – če ga seveda sploh, kaj pa bi tam počeli. Šli smo torej v China Town, tri gromozanske hangarje s kitajskimi štacunami. Cenenosti robe smo bili vajeni, nas je pa na rit vrgla arogantnost kitajskih prodajalcev. »Ne, ne molete plobat hlač, ni kabin,« so nas zavrnili povsod, kjer so bile princeski všeč kavbojke. »Plevelike so ji,« je trdila prodajalka, čeprav jih je mala držala ob sebi in so ji bile očitno ravno prav. »Tišina, otlok spi,« je bila odrezava prodajalka z vozičkom ob sebi. Včasih pa trgovci niso rekli nič, ker so imeli polna usta nudelnov za malico.
Eno prodajalko sem pobaral, kako misli prodajati obleke, če se jih ne da pomeriti, pa je hladno odgovorila, da pač prideš nazaj in zamenjaš. Enkrat, dvakrat, petkrat.
Enega prodajalca sem nadrl, ker je dobesedno sedel na kupu jedilnih podložk, namesto da bi postregel mojo ženo.
Potem sem se naveličal in poslušal prijateljičino zgodbo, kako jo je Kitajka vrgla iz štacune, ker se ni mogla odločiti med rdečim in rjavim predpražnikom: »Hočeš – nočeš, hočeš – nočeš, ajde, beži!«
Prijatelj je pojasnil, da so Kitajci najeli vse bloke v soseščini hangarjev, da pa zanje plačujejo visoko najemnino: »Lastniki stanovanj jim zaračunajo več, ker vse razbijejo in morajo po njihovem odhodu stanovanje prenoviti.«
Drugače pa se s Srbi ne mešajo, in ti jih pustijo čisto pri miru. »Zakačiš se z enim Kitajcem, pa jih je takoj 100 na kupu.«
Kolonializem ima vse barve in oblike, ampak kitajskega, h kateremu je pripomogel tudi velekapitalistični zahod, me je strah. Kitajščina bo drugi jezik naših vnukov.
Pa naj bom šovinist.
