LJUBLJANA – Premier dr. Miro Cerar je v petek pojasnil, da v vladi (že) intenzivno razpravljajo o finančni konstrukciji, ki bo omogočila gradnjo drugega tira, ki pomeni prioriteto v sklopu celotne posodobitve železnice, ter da želijo prav zaradi tega ujeti rok za letošnjo prijavo za evropska sredstva. S tem se intenzivno ukvarja tudi ekipa ministrstva za infrastrukturo z ministrom dr. Petrom Gašperšičem na čelu, slednji pa menda ta hip (še vedno) uživa vso podporo predsednika vlade. Kot je poudaril Cerar, želi, da bi bila odločitev sprejeta še v tem mesecu: prepričan, da bo vlada našla rešitve, ki bodo vzdržne. Toda drugi tir ni edini infrastrukturni izziv, o katerem (na glas) razmišlja predsednik vlade. Na posvetu o velikih infrastrukturnih projektih ter tveganjih (anomalijah in netrajnostnih vzorcih), ki so uresničevanje prvih praviloma spremljali vedno do zdaj – posvet je na ljubljanski fakulteti za arhitekturo in v okviru mreže Plan B organizirala Umanotera –, je Cerar napovedal, da »si bo vlada skupaj s stroko prizadevala za infrastrukturne premike, ki jih naša država nujno potrebuje«. Ker mora Slovenija nujno zgraditi marsikaj, česar v preteklosti ni, ter biti na infrastrukturnem področju ambicioznejša in dejavnejša.
Cerar napovedal vojno zavrtosti
Premier Cerar na razvoj slovenske infrastrukture gleda, pravi, tudi skozi dimenzijo izobraževanja, medosebnih odnosov ter celo državljanske in politične kulture. Posodobiti bo resda treba železnice in ceste ter energetsko obnavljati stavbe, toda v Sloveniji po njegovem mnenju nujno potrebujemo tudi prenovo medosebnih odnosov: »Če bomo to naredili, bo Slovenija izšla iz krize, bo poslej dinamična in razvojno uspešna država, ki bo nekaj naredila tudi za prihodnje generacije. Ne pa tako kot zdaj, ko smo apatični in preveč zavrti.« Predsednik vlade je na omenjenem posvetu svoj pogled, kot temu pravimo, usmeril predvsem v prihodnost ter govoril o tistem, kar bi morali doseči in bi njegova vlada rada dosegla. Je pa zato evropski poslanec in član skupine Zeleni/ESZ v Evropskem parlamentu, nekdanji predsednik računskega sodišča dr. Igor Šoltes, poudaril, da se je žal treba ozreti tudi v preteklost: zato, da ne bi še kar ponavljali minulih, že prevečkrat ponovljenih napak. Šoltes meni, da bi morali prav danes (bolj kot kadar koli prej) razmisliti o neznosni lahkosti uporabe besedne zveze »učinkovito izvajanje infrastrukturnih projektov«, saj je med drugim še kako pomembno, kdo bo razpolagal z morebitnimi dobički in kdo odgovarjal za morebitne izgube: »Obstaja tveganje, da bodo z dobičkom, če le bo, razpolagali vlagatelji, medtem ko bodo izgube, če bodo, tako kot pri bankah, v breme davkoplačevalcev.« Izkušnje nas namreč učijo, da se v Sloveniji vseh večjih infrastrukturnih projektov, ne glede na to, ali gre za avtocestni križ, gradnjo Onkološkega inštituta, Pediatrične klinike, tudi nove urgence, ki še ni končana, lotimo slabo oziroma na neustrezen način: »Praviloma se zgodi, da so projekti na začetku podcenjeni, da prikazujemo olepšano sliko, pozneje pa cena njihove uresničitve narašča in doseže tudi večkratnik na začetku napovedane.« Da bi bilo vsaj pri drugem tiru drugače.
Svežega denarja pa tako ni
Dr. Igor Šoltes je opozoril, da tako imenovani Junckerjev investicijski projekt, ki naj bi omogočil zagon novega investicijskega ciklusa v Evropi in tudi v Sloveniji, še sploh (niti približno) ni dorečen, da zanj tudi ne bo svežega denarja, saj naj bi pomenil le prerazporejanje sredstev za obstoječe programe: »Na razpolago je 21 milijard evrov, vse drugo je sicer res faktor krat 15, vendar tega še ni. Vsi pričakujejo, da bodo vlagatelji za to zelo zagreti, vsi seveda upamo, da bo tako, se nam pa hkrati ob tem postavlja več konkretnih vprašanj, denimo vprašanj glede selekcije projektov. Kdo bo odločal o tem, kateri projekt naj ima prednost, in kako?«
