LJUBLJANA, BRUSELJ – Kdor se zadovolji z razlago, da se je vlada Alenke Bratušek spreminjanja zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah lotila predvsem zato, da bi še lažje pomagala Cimosu, je bržda res zelo naiven. To ne more biti edini razlog in skoraj gotovo ni. Matej Lahovnik meni, da nova vlada, čeprav bi bilo to nujno, ne razmišlja o zmanjševanju vpliva politike na gospodarstvo niti o tem ne, da bi pospešila umik države iz gospodarstva: »Ker v ozadju, kot sem že povedal za spletni portal Siol.net, poteka hud boj za obvladovanje denarnega toka skozi tista slovenska podjetja, v katerih ima država večinski ali pretežni lastniški delež.«
So mar zato poslanci vladnih strank na seji parlamentarnega odbora za gospodarstvo zavrnili tudi vse pomisleke in ugovore ter celo (v enem delu) mnenje parlamentarne zakonodajno-pravne službe glede novele zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah (ZPRPGDT–D)? Je uzakonitev enostavnejšega postopka nudenja izdatnejše državne finančne pomoči (tudi podjetjem v državni lasti) sploh lahko povezana s preračunljivim razmislekom, po katerem politika še ne bi umikala svojih lovk iz gospodarstva, kvečjemu obratno? Seveda je lahko.
Minister Stepišnik verjame, da cilji lahko posvečujejo sredstva
Zakonodajno-pravna služba je namreč tehtno opozorila na dvoje: da prejemnikom državnih finančnih injekcij ne bi smeli že vnaprej namigniti (z zakonom povedati), da jim prejete pomoči morda nikoli ne bo treba vračati, in drugič, da bi le kazalo ohraniti zgornjo mejo višine državne pomoči posameznemu podjetju, ki je doslej znašala deset milijonov evrov. Vlade pa argumenti parlamentarne službe niso ganili, saj trdi, da smo bili doslej tako ali tako preveč zadržani (strožji celo od Evropske unije) pri dajanju pomoči našim podjetjem. Vlada se je očitno odločila, da bo prezadolženim podjetjem pomagala tako, kot misli, da je najustrezneje. Ker želi, da bi si številna podjetja (tudi državna) s programom prestrukturiranja in ob pomoči države »povrnila sposobnost dolgoročnega preživetja na trgu«. Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Stanko Stepišnik je bil glede tega na omenjeni seji parlamentarnega odbora več kot pomenljiv: dejal je, da moramo biti konec koncev pripravljeni malo (malo več) tvegati, glede omejitve državnega lastniškega deleža v gospodarskih družbah in tudi pri (ne)upoštevanju smernic Evropske komisije. No, seveda se je koalicija odločila, da bodo del pomoči lahko tudi kapitalske naložbe ter konverzije terjatev (v lastniške deleže) iz naslova danih posojil in plačanih poroštev. V primeru Cimosa bo vlada, denimo, s svojim poroštvom prepričala banke, naj »tako kot je bilo dogovorjeno« (prek konverzije) postanejo njegove lastnice, druge, manjše lastniške deleže naj bi predvidoma konvertirali tudi nekateri dobavitelji. To sicer pomeni, da bodo banke, ki naj bi bile doslej kot upnice zgolj ekonomske lastnice, odslej lahko še bolj samopašne v vseh postopkih, a kaj potem. Tako bo menda Cimos dolgoročno potreboval samo od 60 do 70 dodatnih milijonov evrov dodatne, takšne ali drugačne pomoči.
Spomnimo se, izvršni direktor AUKN Robert Biček je za Dnevnikov Objektiv že julija lani napisal: »Glavni cilj ekonomske politike države bi moral biti ohranitev (reševanje) podjetij, ne pa ohranitev njihovih lastnikov.« Toda politika, tega nas je naučila zgodovina, je predvsem umetnost mogočega. Zakaj, torej, ne bi smela vladna koalicija ohranjati predvsem (reševati) tistega, kar je najpomembnejše zanjo in za najvplivnejše člane vodstev v njej sodelujočih strank, če tako želi? V redu, morda to res ni spodobno niti najkoristnejše za našo državo, vendar se tisti, ki se guncajo na izvršilni veji oblasti, sami odločajo, koliko si glede česa še lahko privoščijo in do kdaj. No, o tem, do kdaj, bo prej ali slej svoje mnenje morda povedala tudi tako imenovana trojka (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad).
Denar gospodarstvu, ne za zmanjšanje dolga?
Ko je premierka Alenka Bratušek v odgovoru na prijateljsko poslansko vprašanje Matjaža Hana (vladni SD) napovedala, da bo vlada tudi sredstva, zbrana s prodajo državnih podjetij oziroma predvideno privatizacijo, vrnila v gospodarstvo in tako »pripomogla k dvigu gospodarske rasti«, so marsikateremu ekonomistu in ekonomskemu analitiku šli lasje pokonci. Z razlogom. Ni nam namreč treba biti prav pretirano pesimistični, da bi »paranoično« posumili, kako želi politična elita denar, ki ga bo (ki naj bi ga) zaslužila s prodajo tako imenovane državne srebrnine v skladu s političnimi vatli, uporabiti za reševanje »gospodarstva« (za reševanje menedžerjev in lastnikov gospodarskih družb ter tajkunov v njihovih vrstah?). Čeprav bi ga morala v interesu vseh davkoplačevalcev nameniti za zmanjšanje javnega dolga.