Pri 92 bere, telovadi in kleklja

Drobcena, žilava in živahna. Dvaindevetdesetletna Koprčanka Matilda Lahajnar še vedno bere časopis, če nima očal pri roki, vidi dovolj dobro, da bere tudi brez njih, kleklja in vsak dan redno obiskuje telovadbo, ki jo v športni dvorani Bonifika organizirajo za upokojence. »Hodim se razgibat, vseh vaj seveda ne morem delati tudi zaradi treh operacij kolka in na več mestih zlomljene roke in rame. Vpisala sem se kar v vse tri telovadne skupine in v skupino, kjer klekljamo. V tej bi bila lahko mentorica,« se pošali Lahajnarjeva in doda, da je najstarejša med številnimi upokojenci, ki v prirejenih prostorih na Bonifiki obiskujejo različne dejavnosti.

Že od mladosti je navezana na časopis: »Ko sem se preselila v Koper, sem začela raznašati Ljudsko pravico, pozneje Delo.« Je tudi med prvimi, ki se je kot upokojenka naročila na Slovenske novice in ostaja naša zvesta bralka. »Všeč mi je, ker veliko pišete o ljudeh, o domačih krajih. Ko vzamem časnik v roke, grem na stran s horoskopom, ko ga preberem, začnem listati stran za stranjo.«

Rodila se je v Želinu pri Cerknem: »Bila sem najstarejša od devetih otrok, zato sem morala prijeti za vsako delo. Še pred šolo sem morala vzeti pot pod noge in odnesti mleko v mlekarno. V Kopru sem se zaposlila na nekdanji kovinarski šoli, tako sem bila kot raznašalka in čistilka nenehno v stiku z ljudmi. Tedaj se ni delalo nobenih razlik med starejšimi in mladimi, med izobraženimi in tistimi, ki nismo imeli dovolj šol. Mislim, da sem se v življenju znašla v vsakem okolju in nikoli nisem prihajala v konflikte. Tako sem vzgajala zdaj žal že pokojnega sina in obe hčerki. Imam še pet pravnukov, šesti pa je na poti,« je Matilda ponosna na svojo družino. Vesela je, ker vsi skrbijo zanjo. »Včasih so že malo tečni, jaz bi še vedno kakšno stvar naredila po svoje, pa mi ne pustijo,« se je pridušala prijetna ženica.

Zaradi skrbi njenih najbližjih bi skoraj splaval po vodi tudi najin pogovor. Ko sem prišel ob dogovorjeni uri, se je z zetom odpravljala iz stanovanja, hčerka je bila namreč prepričana, da jo je verjetno nagovarjal kateri nepridiprav, le kakšen zmenek naj bi pri teh letih imela z novinarjem, si je mislila. Ko me je njena hčerka Milojka zagledala, je bila presenečena: »O, ti si, jaz sem že mislila, da gre za kakšen nateg. Prepuščam ti jo, ti je že ne boš ugrabil,« je še odvrnila moja dobra znanka.