LJUBLJANA – Pred trinajstimi leti, januarja 2002, je na Mislejevi ulici v ljubljanskem Savskem naselju zaživela Ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. »Ustanovili smo jo s pomočjo Mestne občina Ljubljana, Zdravstvenega doma Ljubljana, Župnijsko Karitas Štepanja vas in Slovensko filantropijo,« nam je povedal idejni oče in vodja ambulante dr. Aleksander Doplihar, ki je pred kratkim dopolnil 84 let. »Ko sem se upokojil, nisem imel kaj početi. Nisem mogel samo čakati, da odidem na drugi svet. Najbrž je tako še danes,« se je skromno nasmehnil, ko smo ga vprašali, kje najde energijo, da pri tej starosti še vedno pomaga ljudem v stiski. Dr. Doplihar je namreč tudi eden od 38 zdravnikov specialistov, ki prostovoljno delajo za bolnike brez urejenega zavarovanja.
Sprva brezdomci in Romi
Čeprav so ambulanto na začetku obiskovali predvsem brezdomci, izbrisani in Romi, so po Dopliharjevih besedah danes med njegovimi pacienti zlasti samostojni podjetniki, ki ne morejo več plačevati prispevkov za socialno varnost. »Problem propadlih espejev je, da ne morejo zapreti svoje dejavnosti, dokler ne poravnajo vseh obveznosti do države. In ker nimajo denarja, da bi to storili, so uradno še vedno podjetniki. Tako jim ne pripada niti osnovno zavarovanje, ki bi ga – če bi bili prijavljeni kot brezposelni – sicer dobili. V naši ambulanti je iz prve roke razvidno, kako število revežev, ki se znajdejo v tem začaranem krogu, iz meseca v mesec narašča.«
Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) je v Sloveniji več kot 30.000 zavarovanih ljudi z neplačanimi prispevki od skupno 88.000, ki so po podatkih agencije za javnopravne evidence in storitve registrirani kot samostojni podjetniki ali fizične osebe z registrirano dejavnostjo. V državi je skoraj 10.000 takih, ki prispevkov za zdravstveno zavarovanje niso plačali celo leto. Kot pojasnjujejo na ZZZS, imajo ti zavarovanje formalno urejeno, a so jim pravice iz zavarovanja zaradi neplačil zadržane. Te pravice pa se zadržijo tudi po njih zavarovanim družinskim članom.
Doplihar je povedal, da so ob odpiranju ambulante, torej pred več kot desetletjem, ko Slovenija še ni bila v gospodarski krizi, menili, da gre za kratkotrajen projekt, ki bo živel le kakšno leto ali dve. »A izkazalo se je ravno obratno: potreb po takšnih ambulantah je vse več!« Poleg v tej v Ljubljani je od leta 2005 za bolnike brez urejenega zavarovanja poskrbljeno tudi v Mariboru, v Kopru so takšno ambulanto odprli aprila letos, zanjo si prizadevajo še v Velenju, Murski Soboti in nekaterih drugih slovenskih krajih.
Največ je depresije
Ljubljanska občina je v ambulanti redno zaposlila tri osebe: medicinsko sestro, čistilko in socialno delavko. »Slednja je pri nas zato, da pacientom pomaga pri urejanju zdravstvenega zavarovanja, ki je včasih prava mala birokratska vojna. Za njih izpolnjuje zahtevne obrazce, sodeluje tudi pri urejanju starostnih in invalidskih pokojnin, posreduje na različnih institucijah glede na uporabnikove potrebe in želje. Skratka, naš cilj je, da se naši pacienti čim prej vrnejo pod okrilje javnega zdravstva. Pri tem smo še kar uspešni, a po drugi strani k nam prihajajo novi in novi ljudje, ki so se znašli na socialnem robu,« nam je pojasnil sogovornik.
V ambulanti se redno zdravi okoli 1000 ljudi, preostali k njim pridejo enkrat ali dvakrat na leto, ob virozi, prehladu ali katerih drugih akutnih obolenjih. Lani so zabeležili okoli 3500 obiskov. Stalni obiskovalci, ki prihajajo enkrat ali dvakrat na mesec, so večinoma kronični bolniki, ki imajo težave s pljuči, želodcem in visokim pritiskom. »Po tem ne odstopamo bistveno od slovenskega povprečja. Zagotovo pa pri nas zasledimo več psihičnih bolezni, torej depresije in podobnih motenj, kar je – glede na razloge, da se kdo sploh oglasi pri nas – pravzaprav logično,« je sklenil dr. Doplihar.
V Ambulanti s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja v Ljubljani deluje tudi kopalnica, kjer se njihovi uporabniki lahko oprhajo in dobijo nekaj najnujnejše materialne pomoči. »Perila, oblačil in obutve bi bili najbolj veseli, saj nam tega v zadnjem času primanjkuje,« nam je povedala medicinska sestra Tatjana Goričar. »Veseli bomo vsakršne pomoči, vedno pa rada poudarim, naj ljudje prinesejo le tisto, kar bi tudi sami še lahko uporabili.« Oblačila, obutev, brisače, plenice, posteljnino, odeje, igrače in opremo za otroke, šolske potrebščine, tudi posode, manjše gospodinjske aparate ter medicinsko-tehnične pripomočke (npr. merilnike krvnega tlaka) lahko prinesete v njihove prostore na Mislejevi ulici 3 med uradnimi urami (ob ponedeljkih, torkih, sredah in petkih dopoldne ter ob četrtkih popoldne). |